V primeru obnove piranskega mandrača lahko iz medijev spremljamo poročila o napakah v procesu dela, ki so simptomatične za številne slovenske javne investicije in za katere je značilno nekritično varčevanje sredstev, znanja, dela itn. v vseh fazah. Praksa je že postalo, da se na samem začetku reševanja problema zmanjšuje pomen posega in s tem tudi znižuje nivo strokovnosti tako delovnih skupin kot izdelane dokumentacije za njegovo realizacijo. Tako so skoraj po pravili otroška igrišča v Sloveniji manjša kot 500 kvadratnih metrov le zato, da zanje investitorji ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, po možnosti pa niti projektanta ne. Tako je tudi nekdo sprva določil, da je prenova piranskega mandrača lažji gradbeni poseg, kasneje pa se je izkazalo, da gre za zahtevna gradbena dela. Kako je kaj takega možno, se sprašujemo vsi, ki vsaj malo poznamo Piran? Komu je sploh kaj takega lahko prišlo na misel in kdo ima pooblastila zato, da tako oceno podpiše in na njeni osnovi vodi postopek prenove piranskega mandrača, enega in edinstvenega zdaj, tukaj in nikoli več?
Kar se dogaja v primeru piranskega mandrača je brez dvoma nacionalnega pomena in zato je primer morda pravi, da z njim minister za okolje in prostor za vselej prekine projektantsko, svetovalno in vsakršno drugo šarlatansko prakso, ki se v javnem interesu upravljanja s prostorom in varčevanja z javnimi sredstvi na škodo dediščine in kakovosti ureditev in prostora uveljavlja v Sloveniji. Minister ima to pravico in možnost storiti.
