Prostor, kjer se nahaja novonastali Trg Leona Štuklja, je imel v preteklosti mimobežni značaj. Predstavljal je nekakšen koridor za premikanje iz starega mestnega jedra proti trgovskemu centru City in naprej proti avtobusni postaji. Dnevno ga je prečkalo predvsem veliko število srednješolcev na poti v šolo ali iz nje. Ena večjih ovir na poti je bilo prečkanje dokaj prometne Svetozarevske, a se je kljub temu obdržal kot hvaležna šolska pot. Po drugi strani je bil za premikanje na osi mestni park – dravsko nabrežje ta prostor redko uporabljan. Večina pešcev se je raje ognila avtomobilskemu vrvežu ter se poslužila katere izmed veliko zanimivejših ulic v peš coni, bodisi Vetrinjske bodisi Gosposke. Za daljše zadrževanje in posedanje ta prostor nikoli ni bil pretirano zanimiv, saj eden ali dva majhna gostinska lokala nista mogla privabiti večjega števila ljudi, tako zaradi pomanjkanja drugih dejavnosti v pritličjih (povečini poslovnih) obodnih stavb, kot tudi zaradi hrupa mimo drvečega prometa. Le na zahodnem kraku trga, na nekdanjem Trgu Borisa Kraigherja, se je dalj časa zadrževalo večje število ljudi, čakajoč na tamkajšnji avtobusni postaji.
Mestna oblast si je v sodelovanju z urejevalci prostora zadala ta, zavoljo mimoidočih posameznikov sicer obljuden, vendar brezdušni kraj temeljito prenoviti, spojiti v skladno enoto in obuditi zanimanje zanj. Služil naj bi kot ogromen prireditveni prostor ter predstavljal dnevno sobo meščana oziroma dušo Maribora, kot je večkrat poudaril sam mariborski župan. Za dosego tega cilja bi bilo potrebno preseči mimobežni oziroma prehodni značaj, ki ga je imel ta prostor v preteklosti.
Ravno ta prehodni značaj, vloga trga kot prehodne osi, pa lahko pomembno pripomore k njegovi oživitvi. Ker zgradbe, ki uokvirjajo trg, niso stanovanjske, je temeljnega pomena, da trg vsak dan prečka veliko ljudi. Ti bi se potencialno lahko zadržali in mu vdihnili nekaj življenja. Mimoidoči predstavljajo zanimivo kuliso za sedeče na klopeh ali v gostinskih lokalih, ki opazujejo dogajanje okoli sebe. Bazen potencialnih uporabnikov je torej na nek način zagotovljen. Potrebno jih je samo še prepričati, da upočasnijo hojo in se ustavijo.
A k temu tudi nova podoba trga ne prispeva veliko. Zasnovan je tako, da samo še spodbuja prehodnost. Oko pešca, ko stopi na trg, se ne ustavi na kateri izmed točk na trgu, npr. v središču, temveč ga vodi do enega od izhodov. Tudi zasaditev dreves na robovih bolj spominja na avenijo z značilnim mimobežnim značajem, kot na trg, kjer naj bi posameznik postal. Široke krošnje dreves naj bi po načrtih snovalcev nekoč skrile surova pročelja obodnih stavb. Toda, ali ne bo s tem nastala premočna ločnica med osrednjimi kraki in pritličji posameznih stavb? Zanimiva pritličja so ključnega pomena za oživitev trga. Gostinski lokali, trgovska in storitvena dejavnost v pritličnih prostorih poživijo mestno podobo, pritegnejo ljudi k daljšemu zadrževanju in odpravijo občutek prehodnosti prostora.
Ogromen javni prostor, ki so ga meščani dobili s Trgom Leona Štuklja, je vsekakor velika pridobitev za mesto. Predstavlja izjemno lokacijo za prireditve na prostem, vendar obstaja bojazen, da bo resnično živ le ob redkih priložnostih. Arhitekturno je bilo vsekakor storjeno premalo za privabljanje ljudi k daljšemu vsakdanjemu postanku. Urbana oprema s samo nekaj velikimi lesenimi klopmi je precej skopa in neprivlačna.
Glavna prioriteta mestne oblasti, če želi živ trg, poln ljudi, bi morala biti zapolnitev pritličij okoliških zgradb z raznolikimi dejavnostmi. S tem bi bila omogočena obljudenost trga v vseh delih dneva, ta pa bi pritegnila mimoidoče k postanku in hkrati vzpostavila tudi določeno stopnjo varnosti. Potenciali tega na novo pridobljenega odprtega prostora v območju za pešce torej ostajajo veliki, vendar bo za njihovo uresničitev potrebno storiti še marsikaj.
