Pretekli teden so mediji poročali o odločitvi občine Izola, da zaradi pomanjkanja prostora v vrtcih začasno uredi enoto vrtca v industrijski coni. Na občini so namreč ugotovili, da bodo vsaj še štiri leta imeli v vrtcih premalo prostora za vse malčke, in sodeč po prispevkih v Dnevniku in Primorskih novicah je razpisnim pogojem občine za pridobitev dodatnega prostora najbolj ustrezala lokacija poslovnega objekta v industrijski coni. Medtem, ko naj bi na občini že potekale formalnosti glede podpisa pogodbe za najem z lastnikom izbranega poslovnega prostora, se oglašajo povezani starši, ki selitvi otrok v industrijsko cono nasprotujejo. Eden od bodočih sosedov vrtca pa razumno razmišlja, da se bo, če bo poslovni objekt dobil uporabno dovoljenje, potem tudi ostalim v območju verjetno splačalo zapreti dejavnost in spremeniti namembnost objektov v stanovanjsko.
O tem, kako občine rešujejo nepričakovano stisko s pomanjkanjem prostora v vrtcih, je možno brati precej različnih zgodb. V Sloveniji so bili do nedavnega vrtci pretežno namensko zgrajene stavbe, urejene v skladu s posebnimi standardi in normativi, med katerimi so tudi kriteriji o kakovosti okolja. Pomanjkanje sredstev, časa in tudi prostora pa zdaj sili občine, da urejajo vrtce na nove, inovativne načine. Med njimi najdemo na primer kontejnersko gradnjo, kakor tudi rešitve v stanovanjskih in poslovnih objektih. Ker so tudi drugod v razvitem svetu vrtci urejeni tako v namenskih stavbah kot v različnih drugih stavbah, ki v osnovi niso bile zgrajene za potrebe otroškega varstva, nas nova slovenska praksa načeloma ne bi smela pretirano skrbeti. Družbeno odgovorna podjetja na primer prakticirajo ureditev vrtca v svojih poslovnih stavbah. Številni otroci tudi pri nas pridejo skupaj z enim od staršev skoraj do vrat službe in vrtca, tako kot v Leku ali Kliničnem centru v Ljubljani. Zakaj potem odmeva odločitev za ureditev vrtca v industrijski coni v Izoli?
Če pustimo ob strani, da se v Izoli občina dogovarja za najem prostorov v objektu, ki sploh še nima uporabnega dovoljenja, gradbeno dovoljenje izdano za ta objekt pa ne predvideva ureditve vrtca, je zanimivo predvsem dvoje:
1. Kaj pomeni ureditev vrtca za industrijsko cono in
2. Kaj pomeni varstvo otrok v industrijski coni.
Če bo do spremembe namembnosti v tem objektu prišlo, bo to, kot opozarja sosed bodočega začasnega vrtca v industrijski coni Izola, spodbudilo še druge apetite po spremembah, in sprožilo prestrukturiranje industrijske cone. Slednje ne bi bilo nujno slabo, če bi to bil doloročni cilj občine. V nasprotnem primeru vrejtno ureditev vrtca ni strateško tako pomembna, da bi občina za to nepremišljeno sprožila proces prestrukturiranja.
Po drugi strani vznemirjeni starši opozarjajo, da ureditev vrtca v industrijski coni vzbuja dvome glede zagotavljenja varnosti in kakovostnega igralnega prostora na prostem. Ko starši sprašujejo po igrišču, naravni senci in varni poti do igrišča, jim na občini in ministrstvu za šolstvo zagotavljajo, da bo v tej enoti vrtca, tako kot v drugih, vse v skladu s standardi in normativi. Pri tem imajo v mislih predvsem Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtcev. Vendar pa z njim lahko država in občine le omejeno vplivajo na obstoječo rabo prostora in dejavnosti. Že res, da zadnje čase inšpektorji iz vrtcev po Sloveniji pospešeno preganjajo strupene in nevarne rastline, celo tako običajne, kot so vrtnice in zvončki, ampak to še ne pomeni, da bodo lahko uspešni tudi pri preganjanju težkega transporta in hrupa iz industrijske cone. Čeprav bi to bilo zaradi bližine vrtca prav, pa bodo novi sosedje upravičeno lahko opozorili na dejstvo, da je vrtec v območje prišel zadnji in pri polnem zavedanju odgovornih, da se ureja v industrijski coni. Če je odstranjevanje vrtnic iz otroških igrišč ob vrtcih morda za koga kaprica na meji razumnega varovanja otrok, je po drugi strani konsenz glede omejevanja okolja vrtca s hrupom in onesnaženjem zraka zelo splošen.
Ravnanje izolske občine v primeru iskanja novih prostorov za otroško varstvo je zato upravičeno vznemirilo tako starše kot poslovneže in lastnike objektov v industrijski coni. Čeprav so ozadja pomislekov različna, bi se občini gotovo vsestransko obrestovalo, če bi se o načrtovanem ravnanju širše in pravočasno posvetovala. Ureditev vrtca v industrijski coni morda ni najslabša možna rešitev, slabo pa je, če ni pravočasno predstavljena in oblikovana tudi na osnovi odzivov in predlogov javnosti. Morda bi lahko v procesu bolj odprtega iskanja dodatnega prostora celo pridobila več ponudb, lahko bi prizadetim in zainteresiranim pravočasno in vsestransko predstavila probleme in načrtovane rešitve ter si zagotovila njihovo zaupanje in sodelovanje tudi za kasnejši čas, ko bo vrtec že obratoval.
