Pred dobrim tednom smo lahko v dnevnem časopisju prebrali kratko novičko, ki je povzemala razmeroma pusto sporočilo Statističnega urada Slovenije. Ta je sporočal, da ima skoraj 63 odstotkov stanovanj v Sloveniji le en avtomobil ali celo nobenega, stanovanj z dvema avtomobiloma je manj kot 30 odstotkov, tri ali več avtomobile pa je imelo lani le 8 odstotkov stanovanj. Za večino so ti podatki presenetljivi, pa pravzaprav ne bi smeli biti. V Sloveniji je okoli 815.000 gospodinjstev in okoli 1.070.000 avtomobilov. Torej povprečno malo več kot en avto na gospodinjstvo. Pa že s tem smo med najbolj motoriziranimi državami v Evropi!
Prostorski akti občin, v katerih je praviloma predpisano minimalno zahtevano število parkirnih mest, se s statistiko in podatki pogosto ne obremenjujejo preveč. Prevladujoče zahteve po parkirnih mestih v njih so večinoma bistveno višje. V novem prostorskem načrtu Ljubljane sta na primer razen ob ozkih pasovih ob vpadnicah zahtevani dve parkirni mesti na stanovanje. To je okoli 0,7 parkirnega mesta več od povprečnega potrebnega števila, zato ni presenetljivo, da so v novih stanovanjskih naseljih garaže pod bloki pogosto v veliki meri nezasedene. Kar pa nič ne pomaga stanovalcem starejših sosesk ali drugim uporabnikom mesta, saj jim ta prazna parkirna mesta za zapornicami niso dostopna, ali pa so na napačnem kraju. Več je torej znakov, da bi morale občine zaradi nesmotrne porabe prostora svoje parkirne politike močno spremeniti, kot so to že storile mnoge države in občine po Zahodni Evropi in celo v Združenih državah.
Nesmotrna uporaba prostora pa ni edini razlog za prenovo veljavnih parkirnih standardov, kratkoročno je ključni razlog ekonomski. Na posvetu o stanovanjski problematiki mladih v začetku meseca je Andreja Cirman z ljubljanske Ekonomske fakultete kot ključen razlog za draga stanovanja navedla dolgotrajne postopke. V članku je naveden izračun, po katerem naj bi dan postopka za 57 m2 veliko stanovanje investitorja stal sedem evrov. Ker k postopkom za gradnjo stanovanj nikakor ne moremo šteti spremembe prostorskih aktov – ta namreč praviloma pomeni, da investitor želi graditi tam, kjer skladno s potrjenim družbenim dogovorom to ni dovoljeno – bi za dolg postopek lahko veljalo npr. tri leta za pridobitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Malo osnovnošolskega računstva nam pove, da bi postopek za omenjeno stanovanje investitorja stal 7.665 evrov, kar res ni malo, če v ta strošek seveda ni vštet komunalni prispevek, se pravi prispevek za uporabo občinske infrastrukture. Vendar pa bi za isto stanovanje investitor moral zgraditi tudi dve parkirni mesti, ki skupaj z deležem prostorov za manipulacijo zasedeta 50 m2. Po gradbeni ceni, ki bi bila okoli polovice v članku navedene gradbene cene za stanovanje, bi samo parkirni mesti investitorja stali 20.000 evrov, s čimer se gradbena cena stanovanja podraži za skoraj 50%!
Morda so torej za draga stanovanja res krivi prostorski akti, ampak na drugačen način, kot je razumeti ekonomistko Cirmanovo. Skrajni čas je, da se v imenu skrbi za mlade in prihodnost te države temeljito preveri smiselnost parkirnih normativov v prostorskih aktih.
Naslovna foto: IPoP (CC BY-NC 4.0)
