Mestne uprave brez težav najdejo razloge, s katerim skušajo opravičiti slabo sodelovanje s prebivalci. Vendar pa izkušnje kažejo, da je za slabo sodelovanje pogosto krivo pomanjkanje politične volje. Uspešno vključevanje prebivalcev v prenovo soseske Imun-dong v Seulu je bilo v veliki meri prav posledica močne politične podpore. Izkušnje s prenovo so 31. maja na delavnici v Seulu predstavili sodelavci nevladne organizacije Dosiyeondae.
Dosiyeondae (Urban Action Network) je ena najdejavnejših južnokorejskih nevladnih organizacij, ki delujejo na področju urejanja prostora. Poznana je zlasti po tako imenovanih žepnih parkih, ki jih skupaj z lokalnimi prebivalci že vrsto let uspešno urejajo v Seulu. Skupaj so do sedaj uredili preko petintrideset žepnih parkov, samo letos bodo uredili pet novih. Za mesto, ki ima več kot deset milijonov prebivalcev, se nekaj žepnih parkov na leto sicer ne zdi veliko. Vendar je potrebno vedeti, da ima Seul podobno kot Ljubljana razmeroma kratko tradicijo vključevanja javnosti v proces načrtovanja in upravljanja mesta, zaradi česar so uspešni primeri skupnostnega načrtovanja redki. Še zlasti so redki primeri vključevanja prebivalcev v prenovo sosesk, saj so stare soseske v preteklosti enostavno porušili in na njihovem mestu zgradili nove. Pri tem je bilo kakovostnemu oblikovanju skupnostnega prostora namenjeno malo pozornosti in denarja.
Tako ne preseneča, da so se v Seulu v zadnjih letih pojavile številne nevladne organizacije in sosedska združenja, katerih cilji so povezani z urejanjem in prenovo skupnostnega prestora v soseskah. Do nedavno je tako imenovano Gibanje za soseske (Town making movement) predstavljalo eno redkih alternativ obsežnim projektom gradnje novih sosesk, ki jih sicer še vedno podpira mestna uprava in velike gradbene korporacije. V preteklem letu pa se je naporom Gibanja za soseske pridružilo tudi podjetje LH (Korea Land and Housing Corporation), največje javno podjetje za upravljanje z zemljišči in stanovanji v Južni Koreji, ki je na javnem natečaju izbralo pet sosesk, v katerih nameravajo skupaj s prebivalci postopoma prenoviti skupnostni prostor in urediti novo infrastrukturo.
Imun-dong v mestnem okrožju Dongdaemun-gu na severovzhodu Seula je bila skupaj z Dosiyeondae ena izmed izbranih sosesk. Prvi del prenove skupnostnega prostora je potekal od lanskega oktobra do letošnjega maja in vključje postavitev novih klopi, korit z zelenjem in smetnjakov, ureditev žepnih parkov ter prenovo pročelij zasebnih hiš. Na delavnicah in pri sami prenovi soseske je sodelovalo preko 30 prebivalcev, vrednost celotnega projekta pa znaša okoli 65.000 evrov. Kljub na videz skromnen obsegu prenove, pa je ta po mnenju sodelavcev Dosiyeondae poleg izboljšanja kakovosti bivalnega okolja spremenila tudi odnos prebivalcev do soseske. Prebivalci naj bi med prenovo spoznali potrebo po sodelovanju pri urejanju in vzdrževanju skupnega prostora. Hkrati naj bi kvalitetnejše bivalno okolje že povečalo zanimanje za najem stanovanj v soseski Imun-dong. Na drugi strani je prenova soseske pokazala tudi, kako pomembna je politična podpora zlasti nacionalnih institucij. Prenovo so namreč poleg LH podprli tudi nekateri člani parlamenta kot vzorčni primer sodelovanja s prebivalci pri prenovi sosesk, kar je pospešilo proces prenove.
Glede na razmeroma kratko tradicijo vključevanja javnosti v proces načrtovanja in upravljanja mesta, ki je značilna tako za Seul kot Ljubljano, se odpira vprašanje primerjave seulskih izkušenj z domačimi. Nekateri primeri sodelovanja lokalnih društev in prebivalcev pri urejanju soseske Tabor kažejo, da je lahko ob politični podpori takšno sodelovanje tudi v Ljubljani razmeroma uspešno. Vednar so primeri vključevanja prebivalcev v Ljubljani podobno kot v Seulu za zdaj redki.
Če je torej edini razlog, da do dejavnejšega vključevanja prebivalcev v prenovo sosesk v Ljubljani ne prihaja pogosteje, le v pomanjkanju politične volje, potem lahko glede na izkušnje s prenovo soseske Imun-dong morda pričakujemo, da se bo tudi v Ljubljani položaj izboljšal. Da je takšno vključevanje mogoče, potrebno in koristno, se mestna uprava glede na primer soseske Tabor očitno zaveda. Hkrati pa bi lahko bilo podobno kot v Južni Koreji za vključevanje javnosti v načrtovanje in upravljanje mest več politične in finančne podpore tudi na nacionalni ravni. Dejavno sodelovanje javnosti in mestne uprave še zdaleč ni le lokalno vprašanje.
