Dobra hiša je bivališče, v katerem lahko uporabnik živi dobro življenje. Govorim o hiši, vendar to velja predvsem za stanovanje v hiši, kakršnakoli že ta je. Nikakor nimam v mislih le prostostoječe enodružinske hiše. Mogoče še najmanj.
Dobra hiša ne more biti le dober odgovor na pravilno zastavljen arhitekturen problem. Dobra hiša je pravilen in dober odgovor na pravilno zastavljen problem dobrega življenja. To pa ni preprosto vprašanje.
Vsak od nas, vsak potencialen uporabnik svoje dobre hiše, vsak potencialen investitor ali kupec stanovanja ima svoje gradove v oblakih. Pa so gradovi v oblakih res dobre hiše? Verjetno ne, (če komu uspe živeti dobro življenje zaradi njih pa mogoče tudi).
Dobra hiša ne sme biti draga. Dobro življenje je, ne glede na to, kako skromni smo, odvisno od naših finančnih okvirov. Hiša sama preprosto ni dovolj za dobro življenje in če uporabniku preveč obremeni vire za dobro življenje, je vsako udobje v hiši odveč. V dobri hiši se počutimo dobro, pa še nekaj dobrega življenja izven nje si lahko privoščimo za povrh. Dobra hiša nam tega ne bo zamerila in ne bo ljubosumna.
Vsak od nas ima na dan za porabit natančno 24 ur. Menda jih je osem dobro porabiti za spanje; večinoma se trudimo, da jih več kot osem ne bi porabili za delo. Kar ostane, je ključni del dobrega življenja, v katerem sploh lahko uporabljamo svojo dobro hišo.
Dobra hiša ne trati našega časa. Hiša »v naravi«, daleč od mesta, nam lahko omogoča dobro življenje. V soboto in nedeljo, posebej če imamo za nujen del dobrega življenja tudi košnjo trave. Sicer pa nas prisili, da za pot, pretežno v avtu, porabimo znaten del tistih dragocenih ur, ki smo jih uspeli iztrgati delu in postelji. Pri tem nam niti ne pušča izbire. Slabo dostopna hiša je lahko dobra – pod pogojem, da ne hodimo vsakodnevno na delo, ali da je vožnja v prometnih konicah res dobro življenje.
Dobra hiša pušča možnost izbire – glede porabe časa, socialnih interakcij, transporta …
Če za to, da pridemo do hiše porabimo preveč časa, pomeni da ta čas nismo živeli dobrega življenja – zato, ker smo se morali pretirano ukvarjati s hišo in zato, ker smo živeli v pogojih, ki nam očitno niso bili primerni. Dobra hiša nam tega že ne bi naredila.
V dobri hiši življenje pušča sledi in dobra hiša pušča sledi na življenju. Dobra hiša lahko z uporabnikom raste, se stara, diha. Dobra hiša ni potrošni material, ni pa niti večna. Dobra hiša se prijazno pusti nekoliko spreminjati in prilagajati življenju, ne da bi zato nehala biti dobra hiša. Dobri hiši ni treba povsem odvreči življenja, ko se slika za arhitekturno revijo. Lepa je, tudi ko ni gola.
Dobra hiša je individualna, v skladu s potrebami in zmožnostmi. Pri tem ne smemo pozabiti, da ne glede na zmožnosti dobra hiša ne sme delati škode niti dobremu življenju drugih. Ne zdaj, ne v bodoče. Ne sme torej poslabšati možnosti dobrega življenja prihodnjim rodovom s potratnostjo zemlje, materiala ali energije.
Mislim, da bi se morali nasploh več ukvarjati z vprašanji dobrega življenja in nekoliko manj z vprašanji dobre arhitekture. Seveda so za dobro hišo potrebne dobre arhitekturne rešitve. Vsaka hiša pa je v službi življenja, in odgovor bi vedno moral biti dobro življenje.
Vsem želim, da bi bile hiše dobre z vami, projektantom pa še posebej, da bi bile dobre z njihovimi naročniki!
