Inštitut za politike prostora je skupaj s partnerji s pripravo sprehodov imenovanih »Jane’s Walk« Ljubljano pridružil številnim mestom po svetu, v katerih so 7. in 8. maja s podobnimi sprehodi obeležili dragocena sporočila dediščine Jane Jacobs. Jacobsova, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti sodobnega urbanizma, je avtorica znamenite knjige Umiranje in življenje velikih ameriških mest (Death and Life of Great American Cities), ki je leta 2009 izšla tudi v slovenskem prevodu (Studia Humanitatis), in s katero je pred natanko petdeset leti postavila temelje sodobnemu razumevanju mest.
»Jane’s Walk« so v duhu sporočil Jacobsove namenjeni povezovanju prebivalcev s sosedi in sosesko, spodbujanju pripadnosti območju bivanja in ozaveščanju o pomenu teh območij. Promovirajo privlačnost pešačenja po vsakdanjih opravkih in predvsem učinek, ki ga imajo s tem pešci na urejanje mestnega prostora. Hodljiva mesta so urejena tako, da spodbujajo pešačenje, in s tem svojim prebivalcem omogočajo višjo kakovost življenja, boljše psihofizično počutje, večjo povezanost in višjo stopnjo varnosti ter ob tem ponujajo tudi dobre možnosti za razvoj lokalnih storitev.
Sprehode so prvič organizirali leta 2007 v Torontu, kjer je Jane Jacobs po umiku iz ZDA preživela velik del svojega življenja, od leta 2009 pa sprehode organizirajo tudi drugod po svetu. V letu 2010 so bili sprehodi organizirani v 68 mestih v 9 državah, letos pa se je mreža mest še razširila in vključila tudi Ljubljano.
V soboto, 7. maja in v nedeljo, 8. maja so bili v Ljubljani organizirani štirje sprehodi in sicer po Taboru, Spodnji Šiški, Zgornji Šiški in Fužinah. Uro in pol do dve uri trajajoči sprehodi so se povezovali z dogodki, ki so ta dan že potekali v teh območjih in vsebinsko dopolnjevali tudi tradicionalni pohod ob žici. Sprehodi so bili namenjeni druženju in sproščenemu pogovoru o težavah, s katerimi se stanovalci soočajo pri pešačenju po vsakodnevnih opravkih. Namen sprehodov je bilo tudi oblikovati pobude, kako ta mestna območja narediti privlačnejša in prijetnejša za vsakdanje življenje in vsakdanjo hojo.
Organizacijo sprehodov v Ljubljani je prevzel Inštitut za politike prostora kot neodvisen raziskovalni zavod in nevladna organizacija ter vozlišče Mreže za prostor. Sprehodi so bili izvedeni v sodelovanju z lokalnimi partnerji – Zavod Bunker, društvo Prostorož, društvo Kulturna četrt Tabor, Društvo za urbano okolje, Odbor za lepšo Staro Šiško in skupina Paz!Park. Pri organizaciji pa sta sodelovala tudi Focus, društvo za sonaraven razvoj, ter CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp.
Organizacija in izvedba ljubljanskih sprehodov sta dobro uspeli. Na posameznih sprehodih je bilo od deset do skoraj petdeset udeležencev, ki so se sprehajali od uro in pol do dve uri in pol ter se na Taboru in v Spodnji Šiški še dolgo družili tudi ob drugih dogodkih. Številni posamezniki so se zanimali, če bodo sprehodi tudi drugo leto, če se lahko izvedejo tako, da se ne bi prekrivali, če bodo tudi v drugih krajih po Sloveniji in podobno. Iz tega organizatorji sklepamo, da se zanimanje za razmere v prostoru povečuje kar je zelo dobra popotnica za razvoj odgovornega sodelovanja prebivalcev v urejanju prostora.
Z izbiro območij za sprehode se je lepo razkrila stopnja lokalne organiziranosti in pripadnosti okolju. Na Taboru in v Spodnji Šiški je bilo število udeležencev sprehoda večje kot v Fužinah in še posebej v Zgornji Šiški. Zanimanje za sprehode je po letošnjih sprehodih sodeč večje tam, kjer že obstaja dobra povezanost na lokalni ravni bodisi med prebivalci bodisi med institucijami. Tabor je ob katalizatorski vlogi zavoda Bunker zadnja leta žarišče številnih dogodkov, ki so delovanje tamkajšnjih kulturnih ustanov razširili tudi v javni prostor in med prebivalce. V Spodnji Šiški Društvo za urbano okolje, Odbor za lepšo Staro Šiško že nekaj let povezuje prebivalce v skrbi za razmere v soseski in v razvojnih razpravah z Mestno občino. Organizacija se je v preteklih ob različnih delavnicah in neformalnih razpravah še dodatno utrdila in postala dober zagovornik lokalnih interesov.
V nasprotju s prejšnjima območjema je bilo sprehod v Zgornji Šiški v enakih časovnih okvirih nemogoče organizirati s tako učinkovitim odzivom, na Fužinah pa je sprehod po pričakovanjih zanimal tako nekatere stanovalce kot obiskovalce od drugod, saj gre za znano in svojstveno mestno sosesko, kjer prebivalci gojijo močno lokalno pripadnost.
Udeleženci sprehodov so se lahko na sprehodih v živo, na lastne oči in z lastnimi nogami, nekateri pa tudi s skiroji in trikolesi, prepričali, kako dragoceno je gojiti hodljivost prostora, skrbeti za varne, vzdrževane in zanimive ureditve in programe ter skozi oblikovanje pobud za spremembe in neposredno udeležbo pri urejanju gojiti tudi pripadnost svojemu bivalnemu okolju. Udeleženci sprehodov so dobili priložnost, da se naučijo ločiti dobre od slabih ureditev in oblikovati pobude za spremembe.
Jane Jacobs (1917-2006)
Jane Jacobs se je rodila 4. maja 1917 in je večino svojih pronicljivih kritik uličnega življenja, odtujenega urbanističnega načrtovanja in arhitekture objavila v časopisih in arhitekturnih revijah v New Yorku v poznih petdesetih letih. Besedila v katerih je črtila strokovno aroganco urbanistov in arhitektov ter jim kritično oporekala razumevanje človekovega merila in vsakdanjih potreb človeka, je povzela v knjigi, s katero je pred natanko petdeset leti postavila temelje sodobnemu razumevanju mest. Medtem ko je motila in vznemirjala strokovnjake in politike, je ta vsestransko izobražena, laična urbanistka in žena arhitekta, s svojim razumljivim opisovanjem razmer vzbudila zanimanje široke javnost za mestni prostor. S tem je postala pionirka neposrednega vključevanja uporabnikov v urejanje prostora, v spremljanje stanja, načrtovanje in izvajanje ureditev, vzdrževanje in rabo ter tudi v prenovo. Zato seveda ni čudno, da je Jane Jacobs tako zelo popularna tudi danes, ko se mestne uprave po vsem svetu, bolj kot kadarkoli doslej zavedajo, da brez sodelovanja z meščani niso sposobne učinkovito obvladovati stanja v vseh, tudi oddaljenih in skritih, predelih mest. Jane Jacobs je s svojo knjigo nagovorila množice uporabnikov in podobno kot leto dni za njo Rachel Carson s knjigo Nema pomlad (Silent spring, 1962) na področju varstva okolja dosegla, da si je javnost končno drznila izraziti mnenje o razmerah in na osnovi svojih opažanj kritično razpravljati o vprašanjih urejanja javnega prostora in mesta ter se zoperstaviti strokovnim rešitvam.
