Te dni je Vlada dokončno sklenila, da ne bo uveljavila možnosti, ki izhaja iz pristopne pogodbe k EU, da zaščiti nepremičninski trg ob meji z Italijo. Na pobudo dveh civilnih iniciativ iz Primorske je pozimi imenovala medresorsko skupino za proučitev razmer in se na osnovi njenega poročila odločila, da bo na Krasu ukrepala z notranjimi inštrumenti za vodenje in nadzor prostorskega razvoja. Vlada je očitno dobro prisluhnila medresorski skupini in sprejela sklep, ki vzbuja upanje, da politična raven ponovno prepozna vlogo prostorskega načrtovanja in se zavzame za njegovo izvajanje in nadzor v skladu z zakonodajnimi možnostmi in dobro prakso.
Civilna iniciativa Kras in Civilna iniciativa za Primorsko sta javnost in Vlado februarja letos opozorili, na veliko povpraševanje po nepremičninah na Krasu, ki vpliva na gradnjo, vodi v degradacijo kraških naselij in kulturne krajine ter na cene nepremičnin, ki so na Krasu bistveno višje kot drugje v Sloveniji. O motnjah na nepremičninskem trgu in različnih posledicah prodaje tujcem so predstavniki civilnih iniciativ skupaj s številnimi uglednimi sogovorniki razpravljali na odmevnih okroglih mizah in posvetih. Čeprav so se praktično vse razprave dotaknile tudi bolečih zgodb o odnosih med narodoma ob meji, pa so se na dogodkih predvsem veliko ukvarjali z vprašanji prostorske degradacije Krasa. To je ugotovila tudi skupina Odgovorno do prostora!, ki že eno leto povezuje strokovne, nevladne in akademske organizacije, ki delujejo na področju urejanja prostora. OdP je marca posredovala (povezava) Vladi in odgovornim predstavnikom države sporočilo v katerem probleme na Krasu povezuje s vsesplošno prisotnimi problemi v sistemu urejanja prostora in še posebej v stanovanjski politiki.
Razmere na Krasu so na nek način pričakovana posledica čezmejne suburbanizacije s katero se srečujejo tudi na mejah med drugimi evropskimi državami. Ta pojav spremlja veliko problemov, od kulturnih do čisto praktičnih in fizičnih, ki se tičejo gradnje in ravnanja s prostorom. Predvsem glede slednjega ni dvoma, da so posamezne države suverene nosilke pristojnosti za urejanje prostora in v tem smislu odgovorne za razvoj poselitve in gradnjo v prostoru. Vsako povezovanje širitve naselij in tipologije gradnje z investitorji, kupci ali novimi najemniki v teh območjih je zato povsem neutemeljeno. Tudi na Krasu je tako. Odgovornost za nove gradnje je domača in jasna. Sklicevanje občin, da so nemočne, ker o gradnjah vendar odloča država z izdajo gradbenih dovoljenj, je enako sprevrženo kot zagotavljanje MOP, da je urejanje prostora na lokalni ravni v celoti v pristojnosti občin. Zakonodaja kakorkoli slaba že je vse te donose in odgovornosti ustrezno ureja. Problem kot je znano tudi sicer ni predvsem zakonodaja ampak njeno izvajanje.
Razmere na Krasu so tako predvsem tudi odraz tega, da so v Sloveniji vprašanja prostorskega razvoja že leta povsem prepuščena ozkim, majhnim in posameznim interesom, da sta odpovedala usklajevanje in nadzor, politika in praksa. Na Krasu so prostorske degradacije očitne tudi za manj poučene opazovalce, na Gorenjskem in Štajerskem sta obseg in kakovost novih gradenj postala del realnosti in skoraj neopazna. Da Slovenija z nenadzorovano širitvijo gradnje v prostoru načenja kulturno krajino kot svoj ključni razvojni potencial in element prepoznavnosti, stroka opozarja že dalj časa. Da je razpršena gradnja vsestransko potratna, dolgoročno gospodarsko, okoljsko in družbeno škodljiva, se danes učijo že otroci v šolah.
Zahteva za uveljavitev zaščitne klavzule za nepremičnine na Krasu je najtesneje povezana z gradnjami, ki zaradi podobe, obsega in umestitve v prostor ter tudi zaradi cen vznemirjajo domačine in širšo javnost. Gradnje, ki so tako moteče in dolgoročno škodljive za lastnike in narodno gospodarstvo po mnenju občin omogočajo stari prostorski načrti, ki jih ni možno spremeniti in država, ki izdaja gradbena dovoljenja. Nič od tega ne drži kot tudi to ne, da se razmere na Krasu tičejo le Kraševcev. V pričakovanju zaščitnih ukrepov, ki naj jih uveljavi država, se skriva resnica o tem, da je za usklajevanje razvoja v prostoru nujno sodelovanje, ki presega občinske meje. Odločitev, da država ne izbere možnosti, ki jo ponuja pristopna pogodba, ampak uporabi lastne mehanizme za zaščito Krasa, je vsaj s tega načeloma vidika dobra.
Načeloma zato, ker je pobuda za zaščito Krasa stara že več kot desetletje in doslej politične podpore ni dobila ne na lokalni ne na državni ravni. Kako učinkovita bo zaščita območja, če jo bo interventno uveljavila država, ni čisto jasno, kot tudi ne, kaj točno od zaščite pričakujejo v civilnih iniciativah, na občinah in na državni ravni. Upati je, da si bodo dobro prisluhnili in se zedinili, da je tovrsten ukrep lahko učinkovit le, če se bodo tako dogovorili in nato ravnali skladno z dogovorjenim, čeprav ne bo nujno vedno vsem všeč in prav.
Mediji so poročali o odzivih MOP, da regijski park kot instrument varstva narave ne bo rešil odprtih vprašanj. Iz doslej povedanega in napisanega ni bilo jasno, da naj bi na Krasu šlo za probleme varstva narave zato bi moral MOP Vladi to tudi učinkovito sporočiti. Na Krasu ne gre za probleme varstva narave in zato se mora v proces zaščite vključiti predvsem za prostorski razvoj pristojen Direktorat za prostor. »Potrebna je nacionalna strategija za zaščito Krasa kot nacionalne dediščine …« je v parlamentu povedal akademik Ciril Zlobec in posredno opozoril, da sodi Kras med izjemne kulturne krajine Slovenije, ki izpričujejo unikatno sožitje med človekovimi dejavnostmi in naravnimi danostmi. Kdorkoli je v imenu MOP za Dnevnik podal izjavo o neustreznosti predloga, da se Kras reši z ustanovitvijo regijskega parka, je imel prav, ne vemo pa ali je prav tudi ravnal. Državljani razumemo, da je MOP v Sloveniji vrhovna instanca, ki skrbi za okolje in prostor in verjamemo, da so se o najustreznejši rešitvi zaščite Krasa na ravni MOP posvetovale vse strokovne službe tako, da so Vladi predlagali najboljšo možno rešitev.
Stališče, da v Sloveniji za varstvo narave ni posluha in da zato regijski park ne bo učinkovit ukrep za zaščito Krasa, navaja k temu, da se je o ciljih zavarovanja in ukrepih izvajanja zaščite treba res dobro in odkrito posvetovati. Izkušnje s področja varstva narave namreč sporočajo, da je zaščita z vrha navzdol sama po sebi res neučinkovita, in priporočajo, da se zaščito uveljavi v procesu sodelovanja z lokalnimi deležniki, ki ob ustrezni strokovni podpori prepoznajo prednosti zaščite in se zanjo odgovorno odločijo sami. Odveč je opozarjati, da k učinkovitosti pomembno prispeva kompleksna struktura deležnikov, ki lahko mnogo bolj prepričljivo kot en izoliran vidik podpira razvojne ukrepe. Tako so pred leti že ravnali ljudje v Logarski dolini in tako bi lahko ravnali tudi na Krasu, če bi se seveda lahko zedinili o skupnem prihodnjem razvoju.
