V zadnjem Dnevnikovem Objektivu je prostorska načrtovalka Martina Lipnik med pismi bralcev komentirala dejstvo, da tako koalicijski kot opozicijski poslanci nasprotujejo spremembam v zakonodaji s področja gradenj. Do predloga za omejevanje gradnje v lastni režiji je prišlo zaradi pritiska obrtnikov, prizadela pa naj bi predvsem tiste, ki želijo poceni priti do svojih stanovanj. Poslanci, ki predlogu nasprotujejo, opozarjajo, da je gradnja v lastni režiji predvsem socialni korektiv.
Lipnikova poudarja, da je tak socialni korektiv lahko za družbo dolgoročno zelo drag. Kot opozarja, je samograditeljstvo namreč lahko občutno cenejše samo pod pogojem, da je poceni ali zastonj tudi zemlja, na kateri se gradi, to pa je pri nas lahko le v primerih gradnje na parcelah, ki so v lasti graditeljev ali njihovih staršev. Te pa pogosto niso namenjene za gradnjo, temveč so npr. kmetijska zemljišča. S tem postane želja po gradnji lastne hiše hitro v konfliktu z načrtovanim prostorskim razvojem in tako na dobri poti, da se odrazi v razpršeni gradnji. Ta je z vidika komunalnega opremljanja, porabe kmetijskih zemljišč, slabe opremljenosti s centralnimi dejavnostmi in predvsem zaradi odvisnosti od vsakodnevne vožnje na delo z avtomobili za družbo dolgoročno najdražja oblika poselitve. Če ob tem pomislimo še na kakovost in varnost tovrstne gradnje, je po njeni oceni argumentov za pritrditev vladi dovolj. Ob upoštevanju zgornjih argumentov ni razumno, da je prostorsko potratna in za opremljanje draga individualna stanovanjska gradnja cenejša kot nakup stanovanjske enote v večstanovanjskem objektu.
Po drugi strani imajo samoorganizirane stanovanjske skupnosti in samograditeljstvo v organiziranih družbah vrsto dobrih lastnosti, ki ob cenejši gradnji vključujejo družbeno povezanost, samouresničevanje ipd., zato se zadnje čase v razvitem svetu vse bolj poudarjajo njegove prednosti. Gotovo imajo po svoje prav tudi tisti, ki trdijo, da bi bilo možno tudi pri nas z bolj nepopustljivo prostorsko politiko in nadzorom nad gradnjo v prostoru standard te gradnje tudi dvigniti in je zato ne bi bilo treba prepovedovati, vendar pa zaenkrat nič ne kaže na to, da bi zgornji pogoji zdržali. Ob neobstoju stanovanjske politike in neučinkovitem prostorskem načrtovanju tako samograditeljstvo pri nas predstavlja močen pritisk v smeri razpršene gradnje in vseh njenih negativnih posledic.
