Verjetno je ta mesec med vsemi deležniki v urejanju prostora, tako med prostorskimi načrtovalci, kot arhitekti, uradniki, lokalnimi pobudami in nenazadnje malimi in večjimi investitorji, ki imajo nedavno izkušnjo s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, najbolj odmevala vest, da dva ključna odstavka Zakona o graditvi objektov po zaslugi odločitve Ustavnega sodišča ne veljata več. Z neposrednimi posledicami odločitve se ta hip ne želimo ukvarjati, čeprav niso zanemarljive, a za njihovo oceno moramo počakati vsaj toliko časa, da minejo roki, ki jih je v svoji odločbi zastavilo ustavno sodišče.
Namen obeh razveljavljenih odstavkov, ko sta bila zapisana v zakon, je bil skrajšati čas pridobivanja gradbenega dovoljenja, očitno tudi na račun ustavnih pravic. Danes večina ugotavlja, da bo zdaj še težje priti do gradbenega dovoljenja, predvsem akterji s strani gospodarstva svarijo pred gospodarsko škodo. Prvo vprašanje, ki bi si ga bilo smiselno zastaviti je, ali se je z uvedbo spornih odstavkov čas pridobivanja gradbenega dovoljenja res skrajšal? Ali je kdorkoli kadarkoli to preveril? Drugo vprašanje pa je, ali ni bila morda storjena gospodarska škoda tudi z izdajo gradbenih dovoljenj na podlagi spornih odstavkov? Ali bi morda vendarle lahko izboljšali kakšne Celovške dvore, če bi bolj dosledno upoštevali smiselne pridržke bližnjih stanovalcev? O smiselnosti oz. neupravičenosti pridržkov pa bi seveda morali suvereno in vsebinsko odločati upravni organi. Kakor opozarja ustavno sodišče uveljavljanje ustavnih pravic ne more biti krivec za nerazumno dolge postopke, pač pa je problem v tem, da upravni organi niso uporabili svojih pooblastil, da bi preprečili zlorabo pravic.
Kaj zdaj? Mnogim, ki v praksi urejanja prostora delujejo več kot desetletje, vključno z investitorji, se zdaj še bolj kolca po lokacijskem dovoljenju. Lokacijsko dovoljenje je omogočalo fazno načrtovanje, zmanjševalo je tveganje tako investitorjev kot projektantov, obenem pa omogočalo korektno uveljavljanje ustavnih pravic. Kot pravi Izidor Jerala z Mestne občine Novo mesto je bilo odpravljeno kot administrativna ovira, tudi skozi odločbo Ustavnega sodišča pa se kaže, da je dovoljevanje umestitve na lokacijo vsebinsko vendarle nekaj drugega kot dovoljevanje gradnje. V mnogih primerih je to lahko en postopek (primer enotnega dovoljenja za gradnjo med 1995 in 2002), v drugih primerih pa jih je treba ločiti, saj za lokacijsko umestitev niso potrebne vse vsebine, predpisane za projekt za gradbeno dovoljenje. Še več, z lokacijsko odločbo je omogočena prostorska regulacija na konkretnih primerih, prostorski akti so zato lahko tudi bolj splošni, krajši, odločbe pa konkretnejše in bolj strokovno podprte.
Nenazadnje je lokacijsko dovoljenje država ponovno uvedla lani skozi Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor za projekte državne infrastrukture, sicer pod imenom »dovoljenje za umestitev v prostor«, opozarja Peter Bassin z Društva urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije. S tem je dejansko uvedla dvojna merila za državne in druge projekte, kot je ob sprejemanju zakona ves čas enotno poudarjala strokovna javnost. Morda je zdaj čas, da se kriteriji poenotijo in v okviru celovite ureditve prostorske zakonodaje ponovno pretehtajo razlogi za in proti uvedbi lokacijskega dovoljenja tudi za vse ostale projekte.
