Dnevnik je pred dnevi ponovno poročal, da je Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) odločeno v vladno obravnavo posredovati predlog za vzpostavitev stalne svetovalne mreže “Prehitimo naravne nesreče”. Zaradi vse bolj pogostih in tudi nepredvidljivih naravnih nesreč naj bi mreža svetovalcev skrbela za to, da slovenski samograditelji pri gradnji svojih hiš ne bi delali napak, ki ob naravnih ujmah povzročajo škodo na tako zgrajenih objektih. Slovenija s tem ustanavlja podporno službo za v razvitem svetu precej unikaten sistem, ki dopušča samograditeljstvo, in ki naj bi preprečevala slabosti te pravice, izhajajoče iz zakona o graditvi objektov.
Svetovalna mreža je utemeljena na predštudiji izdelani na UL FGG in naj bi za milijon tristopetdesettisoč evrov na leto delovala predvsem preventivno. Z vidika škode, ki jo naravne ujme povzročajo na stanovanjskih in drugih objektih, je bilo v preteklosti javno ugotavljano predvsem to, da so mnogi objekti zgrajeni na območjih, kjer upoštevaje naravne danosti in predvidljivost naravnih nesreč sploh ne bi smeli biti zgrajeni. Kako pomembno je v zvezi s tem večkrat potrjenim dejstvom to, da so poškodovani objekti zgrajeni slabo, ni jasno. Stališče, da naj bi bila svetovalna mreža v pomoč pri preprečevanju novogradenj na ogroženih območjih, ki naj bi ga sodeč po pisanju Dnevnika podpirala tudi nekatera ugledna podjetja in stanovska združenja, je nenavadno, saj pravica do gradnje izhaja iz občinskih prostorskih aktov, ki bi ogrožena območja pač morali izločiti iz območij primernih za gradnjo. Prostorske načrtovalce zato seveda zelo zanima, kako točno bodo svetovalci državljane odvrnili od gradnje na območjih, na katerih jo občinski prostorski načrti dovoljujejo. Če ima namreč svetovanje tako veliko moč pred preprečevanjem napačnih odločitev o gradnji v prostoru, bi ga bilo bolje vključiti kar v sistem prostorskega načrtovanja in zagotoviti izdelavo, predvsem pa sprejetje boljših in bolje utemeljenih prostorskih aktov.
Prostorski načrtovalci imajo z nagovarjanjem politike s strokovnimi argumenti proti sprejemljivosti problematičnih lokacij za gradnjo kar nekaj slabih izkušenj, zato jih bo odziv Vlade na predlog MOP o svetovalni mreži zelo zanimal. Vsekakor bi lahko kdo od MOP pričakoval, da bo ob ponavljajočih se ujmah Vladi predlagal, da se slabo kakovost gradenj prepreči sistemsko:
– z zaostritvijo odgovornosti občin, uprave, projektantov in gradbenikov, ki so v procesu politično in strokovno odgovorni ščititi posameznike in skupnost pred napakami, vezanimi na značilnosti lokacije in na kakovost gradenj kot tudi
– z omejevanjem samograditeljstva kot očitnim povzročiteljem dodatnih škod ob naravnih ujmah.
MOP bi v tem kontekstu lahko sprožil tudi koristne spremembe v sistemu urejanja prostora, ki bi bile bolj v prid obvladovanju vpliva naravnih nesreč na grajene nepremičnine, kot bo lahko dodatna podpora za samograditelje v obliki svetovalne mreže. Tako ravnanje bi bilo tudi bližje prvim odzivom posvetovanja na ravni skupine Odgovorno do prostora!, ki so pokazali, da ukrep ni posebno dobro domišljen in da predvsem že spet pomeni poseg v pristojnosti prostorskega načrtovanja, kjer pa ima stroka pravzaprav daleč največ težav prav pri uveljavljanju argumentov za omejevanje gradnje na nevarnih in drugače manj primernih zemljiščih.
