Pred nedavnim so bili objavljeni rezultati javnega arhitekturnega natečaja za nov poslovni kompleks ELES v Beričevem, Dol pri Ljubljani, na katerem je bila izbrana projektna rešitev avtorja Marka Studna s soavtorji. Kmalu po objavi rezultatov pa se je na spletnem portalu Trajekt razvila diskusija o tem, ali je zmagovalni projekt plagiat sežigalnice odpadkov na Danskem ali ne.
V času, ko je arhitekturna likovna govorica razmeroma konsolidirana in nas kljub nenasitni želji po izvirnosti težko preseneti z nečim novim, je pravzaprav predvidljivo, da se bo diskusija sprevrgla v vprašanje avtorstva in izvirnosti, kadar je glavno sporočilo projekta njegova podoba. S stališča naročnika ali pa če hočete javnega interesa pa je povsem brezpredmetno, če je izbrana likovna rešitev podobna nekemu načrtovanemu objektu na Danskem, prav tako pa je avtorjem sežigalnice v Roskildu verjetno povsem vseeno, kaj naj bi se gradilo v Beričevem. Pravzaprav je za vsakdanjega uporabnika težko razumljiva obsedenost arhitektov z avtorstvom likovnih rešitev. V večini drugih poklicev je namreč ponavljanje uspešne prakse pričakovano in zaželjeno. Od zdravnika na primer pričakujemo, da nas bo zdravil po preizkušeni in učinkoviti metodi, ne pa da bo želel ob vsakem posegu nekaj izumiti. Če je rešitev pravi odgovor za zastavljeni problem, jo je smiselno uporabiti.
Ali je konkretna rešitev poslovnega kompleksa v Beričevem pravi odgovor? Kolikor je razvidno iz povezave, navedene v enem od komentarjev na Trajektu, leži sežigalnica na Danskem v urbanem okolju, ob mestnem parku. Dejavnost sežigalnice narekuje vertikalno obliko in mogoče je razbrati, da je osnovna ideja projekta likovna povezava kompleksa v celoto in postavitev monumentalnega poudarka na meji med parkom in grajeno strukturo mesta. Če je danska rešitev dobra in je kaj od tega relevantno tudi za kompleks ELES v Beričevem, potem je na natečaju izbrana rešitev prav lahko pravi odgovor. Pa je relevantno? Na katero vprašanje pravzaprav odgovarja vertikalni objekt in monumentalni poudarek v Beričevem? Kaj je bil problem, zaradi katerega se je naročnik odločil za novo poslovno stavbo prav na tej lokaciji?
Zakaj bi ELES sploh gradil osrednjo poslovno stavbo sredi polj, ob stikališču električnih vodov in v neposredni bližini jedrskega reaktorja? V ozadju je precej enostaven račun. Območje, kjer je predviden nov poslovni kompleks, ima ELES v lasti, parcela je torej takorekoč zastonj, in investicijo bi lahko v precejšnji meri financirali s prodajo objektov, ki jih ima sedaj ELES v Ljubljani. Če o načrtovani gradnji razmišljamo v okviru gospodarske družbe in njenega denarnega toka se sliši logično. Vendar pa o posegih v prostor ne moremo in ne smemo razmišljati samo v teh okvirih, saj njihove posledice krepko presegajo poslovanje posamezne gospodarske družbe tako v obsegu kot v času. Še posebej to velja za velike posege, ki znatno spreminjajo značaj in način uporabe širšega območja okoli posega, kakršna je tudi predvidena poslovna stavba ELES.
Da ne bomo preveč abstraktni malo ilustrirajmo. Na primer – kratkoročno bo del neposrednih stroškov ELES dejansko preložil na svoje zaposlene in obiskovalce bodoče poslovne stavbe, ki bodo morali pokriti večje stroške prevoza zaradi oddaljene lokacije in daljšega časa vožnje. Ne poznamo sicer strukture delavcev ELES, vendar je zelo verjetno, da večina od njih živi v gosteje poseljenih predelih ob ljubljanskih vpadnicah, manjši del pa na obrobju in izven Ljubljane. Ker je načeloma lokacija dostopna tudi z javnim prometom, bo ELES prihranil celo pri nadomestilih za prevoz na delo, dejansko pa se bodo skoraj vsi zaposleni prisiljeni voziti na delo z osebnim avtomobilom. Izbira prevoza se vsekakor bistveno zmanjša, saj zaradi oddaljenosti odpadeta obe najcenejši in najčistejši obliki prevoza, tako kolo kot peš.
Prelaganje stroškov pa se tu ne neha. Zaradi same poslovne stavbe se bodo za občino dolgoročno povečali stroški vzdrževanja vse infrastrukture v širšem območju, tako prometne kot komunalne. Poleg tega pa periferna lokacija delovnih mest spodbuja tudi selitev zaposlenih izven mest na razpršene lokacije v regiji, dostopne izključno z avtomobilom. S tem se še bolj povečujejo dolgoročni neposredni stroški vzdrževanja fizične (ceste, komunala…) in družbene infrastrukture (vrtci, šole, zdravstvena služba…). Obenem pa se zaradi škodljivih učinkov avtomobilskega prometa na dolgi rok močno povečujejo tudi vse oblike posrednih družbenih stroškov, ki v Sloveniji po mednarodno primerljivih ocenah dosegajo med 6% in 9% BDP.
Podoba načrtovane poslovne stavbe morda torej ni najpomembnejše vprašanje v zvezi z načrtovano gradnjo. Diskusija o takem ali drugačnem izgledu stavb in njihovi izvirnosti je lahko sicer zelo strastna, a v tem kontekstu na ravni diskusij o siru in salami v raznih resničnostnih šovih. Kot strokovnjake za prostor in kot davkoplačevalce pa bi nas tudi arhitekte moralo zanimati še marsikaj drugega. Če je predvidena združitev delovnih mest, vezanih na stikališče na lokaciji v Beričevem z vseh pogledov logična, pa premestitev več sto delovnih mest iz urbanih središč na obrobne lokacije z vidika javnega interesa nikakor ni nedolžna odločitev. Vse javne politike na področju urejanja prostora zato v zadnjem desetletju poudarjajo potrebo po zgoščevanju in mešanju dejavnosti, varčni rabi prostora, spodbujanju trajnostnih oblik prometa in podobno. Če posledic posameznih odločitev v prostoru ne tehtamo z vidika teh strateških usmeritev ali pa se jih niti ne zavedamo, potem dejansko ne vemo kaj delamo v prostoru. Pa tudi ELES bi bil bistveno bolj prepričljiv primer družbeno ozaveščenega in okoljsko odgovornega podjetja, kakor se rado opredeljuje v svojih dokumentih, če bi se predvidena investicija omejila samo na tiste sklope novega kompleksa, ki so vezani na lokacijo stikališča.
Zmagovalni projekt za poslovno stavbo ELES ni v tem pogledu nič posebnega – izhaja iz podanih izhodišč in nanje odgovarja z monumentalno podobo, ki ugaja naročniku in zagotovo tudi marsikateremu arhitektu. Utegne pa se zgoditi, da bo čez čas ocenjen kot še en spomenik suburbanizaciji v Sloveniji.
Vir naslovne fotografije: Natečaj ZAPS
