Na Dunaju se je 10. in 11. novembra v organizaciji Interdisciplinarnega centra za urbano kulturo in javni prostor odvijala konferenca Public Space and the challenges of urban transformation in Europe: Politics and culture.
Zbralo se je kar nekaj zanimivih strokovnjakov s področij, povezanih z javnim prostorom, urbano kulturo in tudi z mesti na splošno. V dveh dneh se je poleg treh ključnih govornikov zvrstilo okoli 50 referatov, razvrščenih v trinajst sekcij in 16 prispevkov s posterji na razstavi, organizirane pa so bile tudi tri delavnice.
Teme so bile urejene v tri sklope: strategije, plani in politike, večplastna vloga javnega prostora ter vsakdanje življenje in souporaba mesta. Dejansko pa so referati pokrili široko tematsko polje od arhitekturno – oblikovalskih, preko socioloških, kulturoloških, pa vse do povsem upravljavskih vprašanj.
V razpravi so bila najbolj izpostavljena povsem temeljna vprašanja o samem pomenu in različnih definicijah javnega prostora. Skozi razpravo je vse bolj postalo jasno, da je bolj kot sam fizičen prostor in njegovo javno lastništvo pomembno življenje, ki se v njem odvija. Več avtorjev je izrecno poudarjalo problematičnost povezave koncepta javnega prostora z javnim lastništvom prostora.
V tem kontekstu je bil zanimiv že pozdravni govor Brigitte Jilka, generalne direktorice za področje urbanizma, razvoja in graditve mesta Dunaj, ki je poudarila razliko med skupnim in nikogaršnjim prostorom, čeprav je oboje kot ne-privatni prostor na prvi pogled logično nasprotje privatnega prostora. Javni prostor je po besedah gostujočega profesorja na SKUOR Alija Madanipourja mogoče razumeti preprosto kot materializacijo javne sfere. Javni prostor brez javnega življenja pač ni javni prostor, ne glede na to v čigavi lasti je. Razmišljanje je na poetičen način sklenil eden od treh ključnih govornikov, nizozemski novinar in direktor kulturnega centra Tolhuistuin v Amsterdamu Chris Keulemanns, ko je v zaključni panelni razpravi rekel, da se z ugotovitvami vseh strokovnjakov s področja, na katerem je sam sicer le gost strinja, se mu pa zdijo vse definicije nekoliko zapletene. Dejal je, da je javni prostor po njegovem pač prostor, kjer lahko s precej večjo verjetnostjo pričakuješ, da se boš srečal, poljubil ali pa stepel s popolnim tujcem.
IPoP je na dogodku sodeloval s posterjem, ki ga je predstavil Tadej Žaucer. Na njem smo predstavili sinergije, ki lahko nastanejo pri sočasnem delovanju lokalnega partnerstva in od zgoraj organizirane urbane prenove. Teza je bila predstavljena na primeru kulturne četrti Tabor, kjer lokalno partnerstvo skozi razne dejavnosti, predvsem pa skozi skrb za javni prostor – konkretno Park Tabor, lahko postane jedro celovite urbane prenove območja, če ga pri tem podpre mestna uprava. V takem primeru ima prenova precej boljše možnosti za uspeh. Da se je IPoP vsaj posredno pojavil tudi na projekcijskem platnu je poskrbela Ines Tolić, ki je v svojem referatu o Skopju navajala in pokazala tudi delo našega sodelavca Blaža Križnika.
Konferenca je potekala v kulturnem centru Palais Kabelwerk, ki je s svojo lego v območju urbane prenove na lokaciji nekdanje tovarne kablov v razmeroma perifernem 12. okrožju že sam po sebi predstavljal zanimivo izhodišče za razmišljanja o javnem prostoru in urbani kulturi.
Naslednje leto naj bi bila konferenca, v skladu z opredeljenim programom Interdisciplinarnega centra za urbano kulturo in javni prostor pri TU Dunaj in njegovim programom gostujočih profesorjev, namenjena predvsem temam, ki javni prostor in urbano kulturo povezujejo s trgom in ekonomijo.
