Danes bo predsednik vlade razpravljal o reformah. Trenutek je mogoče razumeti kot skrajno neprimeren, ali pa ravno pravi, da se javno odpre tudi razpravo o prostorskem razvoju.
Po dveh desetletjih je družbeno planiranje v Sloveniji praktično izbrisano iz spomina, neoliberalni model urbanizacije pa je v iskanju posameznih učinkov in koristi docela neuspešno vodil stanovanjsko politiko in dodobra načel kulturno krajino Slovenije ter z razpršeno poselitvijo dolgoročno zakoval nizko kakovost in visoke stroške bivanja v spalnih naseljih po državi. V dneh, ko sta krajina in arhitektura prvič vključeni v nacionalni kulturni program in se zaradi podnebnih sprememb in še bolj naravnih ujm po Evropi širi govor o prostorski solidarnosti in potrebi po integralnem planiranju, v Sloveniji po tekočem traku sprejemamo invalidne zakone in ukrepe, ki iz posameznih , praviloma urgentnih razlogov, opredeljujejo posebne postopke in načine ravnanja pri umeščanju v prostor.
Lahko je reči, da čas gospodarske krize ni naklonjen reformnim ukrepom na novih področjih. Težko pa je tiho spremljati nastope gostov iz tujine, naj pridejo iz Anglije, Nemčije ali Evropske Komisije, ki vedno znova poudarjajo, da je treba o razvoju razpravljati odprto in prav z vsemi akterji, predvsem pa tudi s prebivalci. V državi, ki že dve desetletji koraka v nasprotni smeri in z zakonskimi rešitvami legitimira prepozno in skrajno omejeno vključevanje javnosti v sprejemanje odločitev o razvoju v prostoru, so prebivalci legitimno izključeni iz razvojnih razprav. Težko je gledati, kako generične načičkane niše in kričeče barve fasad v duhu spoštovanja svobodne izbire in podobnih izmišljotin, uničujejo podobe slovenskih krajin in kako se izgublja identiteta prostora. Nizozemski veleposlanik je na odprtju Dneva arhitektov rekel: “Rešuje vas vaša krajina, preveč je razgibana, da bi lahko Slovenijo likovno povsem obvladala globalizirana arhitektura stekla in jekla.”
Radi bi verjeli, da nas pred globalizirano arhitekturo, predvsem pa pred neoliberalno politiko urejanja prostora, ščiti še kaj več kot prostor sam. Bi bilo preveč pozvati vlado in predsednika, da vendar razmislita tudi o posegu v svoboščine, ki so se uveljavile pri načrtovanju razvoja v prostoru, da ponovno odpreta vrata prostorskemu načrtovanju kot orodju vladovanja (angl. ‘governance’) in mučnemu a argumentiranemu usklajevanju interesov v prostoru, z namenom zagotavljanja dolgoročne skupne koristi za ceno kratkoročnih in posameznih? Bi državljane poseg v pravice lastnikov do gradnje na svoji zemlji spravil na ceste, ali bi gospodarstvo propadlo? Bi morala vlada odstopiti, ker bi začela posegati v javne zadeve v interesu, ki presega en mandat in volitve?
Vir naslovne fotografije: Eugene Kuznetsov – Unsplash
