“Ta objekt je prazen že 39 let.” Razstavni prostor je v uporabi samo 3,5 mesece na leto. Paviljon je bil zgrajen leta 1954 in je prazen že 39 let. (Iz publikacije nizozemskih razstavljalcev na 12. mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah).
Po ogledu letošnjega arhitekturnega bienala v Benetkah, ki sem si ga s kolegi privoščila septembra, začenjam spet dobivati upanje v prihodnje arhitekturne koncepte. Ali bo končno konec opevanja zvezdniške arhitekture, ki se razkazuje v nemogočih dubajskih stolpnicah, grajenih za tiste, ki po mojem mnenju nimajo zveze z Zemljo? S finančno podlago in tehnologijo, ki omogoča nove in nove gradbene materiale, je prazni prostor dubajske obale postal poligon za vesoljsko arhitekturo; arhitekturo, ki temelji na generiranih fascinantnih računalniskih modelih, medtem ko pravo življenje teče svojo pot nekje daleč spodaj.
Poslanstvo arhitekture je bilo nekoč vendar drugačno. Gradilo se je zaradi potreb ljudi. To pa vsekakor niso dubajske stolpnice. Te so lahko (vsaj po mnenju nekaterih) dovršen umetniški izdelek, ampak arhitektura izhaja iz funkcionalnih potreb in funkcija vendar mora biti na prvem mestu.
Arhitektura za ljudi
Izkušnja prostora, ki jo arhitekti in umetniki z uporabo različnih medijev poskušajo predstaviti obiskovalcem na letošnjem bienalu, je tisti parameter, ki so ga arhitekti v zadnjih letih izgubili. Nonšalantnost arhitektov, ki se kaže v želji postaviti si svoj življenjski objekt, spomenik, nagrobnik, je bila, čeprav samo na razstavi, letos zavrnjena. Pretehtala je arhitektura, ki že je, ki obstaja in živi z ljudmi, ki so jo oblikovali sami v tenkočutnem smislu za prostor, ki ga imajo samo tisti, ki živijo v njem vsakodnevno. Arhitektura, kot so koče ribičev v Bahrajnu, ali pa neizrabljeni prostori, ki so ostali pozabljeni v senci bleščečih nagrobnikov in na katere opozarjajo Nizozemci. Vendar naj se popravim: ne gre za arhitekturo, ampak za ljudi, zgodbe, življenja, ki jim je arhitektura kulisa. Saj to je njena osnovna vloga. Kot so prevajalci medij pri sporazumevanju dveh tujcev, je arhitektura kulisa življenju množic. Arhitektura za ljudi oz. nazaj k njenemu prvinskemu poslanstvu, bi lahko rekli. Res navdihujoč bienale. Mogoče je bilo pa treba kuratorstvo za spremembo prepustiti ženski.
Povezava na članek v Guardianu, ki podobno razmišlja o letošnjem arhitekturnem bienalu.
Vir naslovne fotografije: Alexandra Nicolae – Unsplash
