Med razlogi za poplave, ki so prizadele velik del Slovenije, oziroma za škodo, ki so jo povzročile, so bili največkrat omenjeni neuresničeni projekti protipoplavne zaščite. Kot eden od krivcev so bili takoj zatem izpostavljeni nedokončani postopki priprave državnih prostorskih načrtov. Stvari so šle tako daleč, da je predsednik vlade na tiskovni konferenci 20. 9. 2010 kot rešitev težav napovedal posebno obravnavo Ministrstva za okolje in prostor, ki da je pogosto »ozko grlo« pri pripravi projektov.
Omenjena izjava povzema retoriko, ki vsaj zadnje desetletje v veliki meri obvladuje prostorsko načrtovanje v Sloveniji in ga poenostavlja na neke vrste administrativno oviro. Če pustimo ob strani razloge, zaradi katerih je postopek načrtovanja res predolg, se lahko osredotočimo na to, kam nas je ta politična retorika doslej pripeljala. Že od ZUreP-a dalje (2002) imajo vsi posegi in poskusi posegov v prostorsko zakonodajo za enega od poglavitnih ciljev skrajšanje postopkov. Rezultat vseh teh prizadevanj je ravno nasproten – število sprejetih državnih lokacijskih načrtov na letni ravni se je zmanjšalo, povprečen čas priprave pa podaljšal.
Morda pa je treba razlog za neuspeh zakonskih rešitev iskati prav v retoriki hitenja. Dejstva namreč pričajo, da so bili vsi zakoni pripravljeni in sprejeti pod pritiskom nuje, vedno se je z njihovim sprejemom mudilo in zato nikoli ni bilo časa za ustrezno analizo problemov v postopkih priprave zakonov, niti za razpravo s praktiki iz načrtovanja, različnimi investitorji, občinskimi uradniki ali celo s splošno javnostjo. Sodeč po procesu, ki pravkar teče za zadnjega od tematskih zakonskih predlogov, zakon o umeščanju posegov državnega pomena v prostor, se vse bolj utrjuje prepričanje, da bi lahko produktivna razprava z različnim deležniki vodila do uporabnih zakonskih rešitev, če že ni časa za resno analizo razlogov za probleme, ki jih želi zakon odpraviti.
V tem smislu je zadnja stvar, ki bi si jo lahko kdorkoli v tej državi želel kot rezultat trenutne stiske zaradi vodne ujme, novo hitenje s skrajševanjem postopkov pri umeščanju posegov v prostor. Ta recept zdaj že preverjeno ne deluje! Vsi vpleteni si želijo, da bi stvari tekle hitreje in bolje, in prav gotovo bi tudi res lahko. Vsi smo tudi polni idej, kako bi se to dalo izvesti, ni pa se še našel junak, ki bi, preden se loti novega skrajševanja postopkov, vsaj poskusil ugotoviti, kje so pravzaprav vzroki za zastoje.
Ni presenetljivo, da je Dnevnik pred dnevi poročal kako so si poslanci edini, da je predlog o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor težko pričakovan, saj naj bi postopke umeščanja pospešil. Okoljski minister je po zapisu Dnevnika sodeč poslancem pojasnil, da glavnino zakona predstavlja postopek priprave državnih prostorskih načrtov s poudarkom na celostni sinhronizaciji tega postopka s predpisi, ki urejajo varstvo okolja in narave. Žal v kratkem zapisu ne izvemo ali so poslanci, vsaj člani odbora za okolje in prostor na primer, ministra za okolje in prostor pobarali po tem, ali potemtakem slovenska zakonodaja v sistemu urejanja prostora ni medresorsko sinhronizirana.
Ker predlog mimogrede uvaja tudi novost, dovoljenje za umestitev posega v prostor kot instrument namenjen črpanju evropskih sredstev, bi bilo zanimivo izvedeti tudi to, ali bo novo dovoljenje omogočilo tudi izvedbo posega v prostoru, bo torej realno podprlo gradnjo, za katero je v državi vsaj zaenkrat še potrebno gradbeno dovoljenje. Seveda bi bilo več kot zanimivo izvedeti, kaj za urejanje prostora pristojni minister meni o mnenju zakonodajnopravne službe (ZPS) o tem zakonu. To se namreč presenetljivo ujema s stališči civilne družbe, ki jih izraža tudi sporočilo Odgovorno do prostora!, da novi zakon vodi v nejasnost in nepreglednost pravnega reda na področju. Kako lahko tak pravni akt prispeva k učinkovitosti sistema zato v tem primeru vsi samo ugibamo in zato zakonu tudi nasprotujemo.
