V torek, 28. 9. 2010, je Državni zbor RS sprejel Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP). Naj spomnimo, da je prav predlog tega zakona januarja letos (ZUPEVIP) spodbudil pripravo Poziva prostorskih načrtovalcev k spremembam v sistemu urejanja prostora in kasnejši posvet v Državnem svetu na osnovi katerega se je postopoma organiziralo tudi partnerstvo “Odgovorno do prostora!”.
Predlog zakona je bil pred tem v drugem tednu septembra obravnavan na seji Odbora za okolje in prostor v Državnem zboru RS. Vabilo na sejo Odbora je prejela tudi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), naslovljeno pa je bilo tudi na nekatere druge organizacije, ne pa na vse, ki so se doslej že vključevale v javno razpravo o tem zakonu. ZAPS je zato posredovala pobudo partnerjem Odgovorno do prostora!, da se na seji ponovno posreduje usklajeno stališče. Večina partnerjev se je v javno razpravo tega zakona že vključevala in bila pretežno proti rešitvam, ki posegajo v integralni zakon o prostorskem načrtovanju. Tokrat so partnerji ZAPS, IPoP, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo – UL, BF Oddelek za krajinsko arhitekturo – UL, Fakulteta za arhitekturo – UL, FF Oddelek za geografijo UL, DUPPS, DKAS, in Zavod za prostorsko kulturo Trajekt na predsednico in člane Odbora za okolje in prostor posredovali usklajeno mnenje, da bo sprejem zakona pomenil še en korak k razpadu sistema celovitega urejanja prostora, ker je predlog zakona v celi vrsti določil še vedno nedomišljen in bodo posamezne rešitve ustvarjale dodatno zmedo v sistemu urejanja prostora. Dodali so, da kot predstavniki civilne družbe, projektanti, profesorji in drugi pedagoški delavci, raziskovalci in zaposleni v javni upravi, zato sprejemu zakona tudi še vedno odločno nasprotujejo in pozivajo Odbor, da predlog zakona umakne iz zakonodajnega postopka ter v okviru svojih pristojnosti čim prej posreduje, da se pristopi k celoviti prenovi obstoječega pravnega okvira urejanja prostora. Potreba po tej celoviti prenovi je bila med drugim oblikovana tudi kot eden od sklepov posveta v Državnem svetu, ki jih je kasneje ta tudi sprejel na eni izmed svojih sej. S stališčem je partnerstvo Odgovorno do prostora! že seznanilo tudi predsednika Državnega zbora in ministra za okolje in prostor.
Na seji Odbora je bil zakon obravnavan in kljub nasprotnemu pozivu Službe Vlade RS za zakonodajo, kljub mnenju Odgovorno do prostora!, ter z nesorazmerno številnimi amandmaji tudi potrjen kot ustrezen za nadaljnjo proceduralno obravnavo. Politična ideja je zaenkrat v celoti nadvladala zelo enotno stališče praktikov, da je oblikovanje novih rešitev za posege državnega pomena v posebnem zakonu večkrat sporno in da predlagane rešitve z ničemer ne zagotavljajo pospešitve oz. poenostavitve postopkov. Tako ravnanje je, še posebej tudi zaradi posegov v področje pridobivanja zemljišč, možno oceniti kot neodgovorno in dolgoročno škodljivo za razvoj v prostoru.
Stališče Odgovorno do prostora! je ob vnemi poslancev izzvenelo v prazno. Očitno tudi MOP v zakonu, katerega dobra polovica sistemsko posega v rešitve, ki jih že vključujejo drugi zakoni, njegova druga polovica pa je ustavno sporna, ne vidi problema. Še več, zaradi sodelovanja z IZS predstavniki MOP zagotavljajo, da so sodelovali s stroko pri pripravi novih rešitev, zaradi pridobljenih stališč občin do spreminjanja prostorske zakonodaje pa še dodatno zagovarjajo izvzemanje rešitev za posamezne posege iz integralnega zakona. Dejstvo, da se tako kopiči količina zakonodajnih aktov, ki obvladujejo urejanje prostora in zmanjšuje preglednost sistema, ostaja spregledano. Razlogov zakaj pospešena priprava dokumentacije za prioritetne posege državnega pomena ni zagotovljena z ustreznimi in povsem dosegljivimi drugimi instrumenti, ne navaja nihče. Tudi z analizo razlogov za počasnost postopkov v urejanju prostora se v državi doslej še nihče ni resno spopadel saj argumentov za novo zakonodajo nikoli nihče ne zahteva.
Ugotovimo lahko, da je razhajanje med oceno stanja v praksi in med pristojnimi na ravni države zelo veliko in glede na razvoj drugih dogodkov skrb zbujajoče. Posebej nas skrbi, ker zadevni zakon ni izjema ampak očitno novo pravilo urejanja prostora v Sloveniji. Za vse posege, ki v standardiziranem procesu priprave prostorske dokumentacije, ki formalno ni specifičen in je skladen z mednarodno prakso, ovirajo posebne interese za razvoj v prostoru, je država odprla vrata, da si izborijo svoj pristop. Dejstvo, da s tem enakost pred zakonom izgublja pomen in da se pravni okvir izkorišča za izvajanje posameznih programov mimo integralnih rešitev in širšega preverjanja političnega konsenza, tako postaja praksa in to vsaj del civilne družbe, ki v teh procesih sodeluje strokovno in poslovno resno vznemirja.
