Na seji razvojnega sveta za Belo krajini in Kočevsko, ki ga vodi minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Henrik Gjerkeš, so v prisotnosti predsednika vlade Boruta Pahorja maja med drugim razpravljali tudi o Tretji razvojni osi. Minister je zbranim povedal, da bo novi zakon o umeščanju linijskih objektov v prostor pospešil umeščanje tretje osi in bodo zato potrebovali le leto in pol namesto treh let, da pa bodo nekatere birokratske ovire še ostale, na primer priprava projektne dokumentacije (Vanja Brkić, Dnevnik, 10.05.2010). Glede na to, kako se je država lotila skrajševanja časa za umeščanje posegov v prostor nas lahko ministrova izjava ob prisotnosti predsednika Vlade RS resno skrbi.
Javno se v Sloveniji že dve desetletji govori predvsem o času, ki je potreben za pridobitev dovoljenja za gradnjo. Dejstvo, da je ta čas tako dolg tudi zato, ker je za vse te gradnje treba spremeniti namensko rabo prostora, kar pomeni, da je treba v skladu s političnimi normami doseči na primer družbeni konsenz o pozidavi kmetijskih zemljišč, vsaj doslej ni zbujalo zanimanja. Je pa politika v zadnjem desetletju podprla sprejetje že dveh različnih prostorskih zakonov predvsem z argumentom, da je roke treba skrajšati. Vsesplošna zmeda, ki jo te menjave povzročajo in nenazadnje realno podaljšanje postopkov, ki je zavladalo po sprejetju zakona leta 2007, zbujata pri politiki malo zanimanja, tako kot tudi dejstvo, da je v tem prizadevanju zmanjkalo časa za kakovost zgrajenega ali pa za varstvo kulturne krajine in kmetijskih zemljišč.
Nasprotno, nova vlada je brez prave analize vzrokov, v duhu prizadevanja za pospeševanje postopkov izdelave prostorske dokumentacije za državne posege šla še dlje in domislila čisto novo zakonsko rešitev. Predlog zakona o umeščanju linijskih posegov v prostor, ki je bil pozimi predstavljen javnosti kot ključni instrument za črpanje kohezijskih sredstev, je pripravljavec po javni razpravi aprila javnosti predstavil v novi različici. V desetdnevni javni razpravi so tako strokovna društva kot pristojna zbornica in nekatere druge asociacije pripravljavcu zakona ponovno dali vedeti:
– da zakon nedopustno diskriminatorno rešuje probleme,
– načenja sistem celovitega prostorskega načrtovanja in
– vzbuja povsem nerealna pričakovanja o učinkovitosti vodenja postopkov.
Civilna družb sestavljena pretežno iz predstavnikov tistih, ki v svoji vsakdanji praksi delajo z resorno zakonodajo, je vlado in pristojno ministrstvo opozorila, da lahko po dveh desetletjih izkušenj z umeščanjem državnih posegov v prostor ugotovi, da sta mnogo bolj kot zakonodajni okvir za učinkovitost postopkov ključna predvsem politični konsenz o posegu in učinkovito projektno vodenje.
Vlada in ministrstvo odziva nista komentirala, zato je vsako omenjanje zakona o državnih posegih toliko bolj zanimivo. Toliko bolj, če se kakršnokoli projektno dokumentacijo omenja kot birokratsko oviro. Vprašanje oviranja posameznikov pri realizaciji potreb, vrednot in nenazadnje okusa v prostoru postavlja taka izjava v povsem nov kontekst, ki močno zmanjšuje upanje na dvig kakovosti strateške, urbanistične in podrobne načrtovalske prakse v Sloveniji.
