Ob Vojkovi cesti v Ljubljani je načrtovan študentski kampus s 504 študentskimi stanovanji. Gradnja je v območju severnega mestnega klina pridobila kredibilnost s sklicevanjem investitorja na to, da bo gradil študentska stanovanja v bližini bežigrajskih fakultet. Ob tem, ko so marca potekala ugibanja, za koliko, če sploh, bo hčerinsko podjetje Vegrada uspelo prodati stanovanja Stanovanjskemu skladu RS, ni bilo nikjer možno slediti podatkom o količini in vrsti študentskih stanovanj, ki so konkretno v Ljubljani za študente sploh potrebna. Stanovanjsko politiko in gradnjo pri nas tudi sicer zaznamujejo nedomišljeni ukrepi začenši s praktično popolno razdelilno privatizacijo stanovanj v začetku devetdesetih, ki je sprožila problem pomanjkanja najemnih, socialnih in kadrovskih stanovanj.
Po letih intenzivne stanovanjske gradnje dvomljive kakovosti na kontroverznih lokacijah, ki je slovenski prostor onesnažila bolj kot industrijski razvoj po drugi svetovni vojni, se politika gradnje preusmerja v najemna stanovanja za različne socialne kategorije od študentov do starostnikov. Ali je treba za potrebe teh kategorij graditi nova stanovanja in kakšna naj bodo, ali pa bi bilo treba sprožiti prestrukturiranje ponudbe v okviru obstoječega fonda in graditi nova stanovanja bistveno bolj kakovostna, se očitno ne razmišlja. In tako je še pred začetkom gradnje novih stanovanj ob Vojkovi slišati veliko dvomov o tem, da bodo stanovanja res študentska, in zato so se lahko neprodana stanovanja v Vegradovih Celovških dvorih v času krize mimogrede spremenila v socialna.
Medtem ko nas bega dejstvo, da država spodbuja novo pozidavo z malimi stanovanji, čeprav je znano, da so šibkost slovenskega stanovanjskega fonda prav premajhna stanovanja, se s kakovostjo teh stanovanj, glede na lokacijo in opremljenost novih stanovanjskih območij z javnimi zelenimi in odprtimi površinami ter družbeno infrastrukturo, ne ukvarja nihče. Tako tudi vprašanja, koliko bodo ta novozgrajena stanovanja vredna v prihodnje in kako, če sploh, bo država spodbudila prenovo obstoječih stanovanjskih objektov, še ne vzbujajo zanimanja. Novi minister za okolje in prostor dr. Žarnić in hkrati novi nadzornik republiškega stanovanjskega sklada je zaenkrat zavrnil možnost, da bi sklad kupil nova študentska stanovanja na Vojkovi, na kar je napeljal skladov razpis jeseni lani, ki ga je podprl njegov predhodnik. S tem je minister vzbudil upanje, da bo stanovanjska politika tudi v Sloveniji postala bolj celovita oziroma kompleksno domišljena.
–
Vir naslovne fotografije: Matej Druznik/DELO
Po mojem mnenju manjka nacionalna politika reševanja stanovanjske problematike mladih. Namreč trend, da mladi ostanejo v stanovanjih/hišah svojih staršev do poznih dvajsetih ali še dlje, je za družbo disfunkcionalen ekonomsko, sociološko in tudi psihološko. Zato sem razočaran, da študenti demonstrirajo za nekaj odstotno davčno olajšavo pri malem delu, pri čemer pa jih nevzdržna situacija na ravni pridobivanja prvega stanovanja očitno niti ne moti preveč.