Zadnjo nedeljo v marcu so se v občini Komen s posvetovalnim referendum odločali o umestitvi nove pozidave na severovzhodni rob naselja Kobjeglava. Ob dobri udeležbi volilnih upravičencev se je večina izrekla proti novi gradnji in tako novi občinski prostorski načrt ne bo omogočil gradnje naselja za kakšnih 200 starostnikov.
Ponuditi čisto in zdravo okolje za staranje je ideja, ki je zamikala Kraševca iz Tomaja, ko je podedoval 4,6 hektarja na robu Kobjeglave. Po zgledu številnih naselij za starejše občane, ki jih je spoznal v 44 letih bivanja v Avstraliji, bi rad na podedovani zmelji na robu Kobjeglave zgradil naselje večje od same Kobjeglave. Za izvedbo načrta bi morala občina pobudo umestiti v občinski prostorski načrt, čemur pa so se prebivalci Kobjeglave in bližnjih Tupelč uprli.
Nasprotovanje naselju je temeljilo na argumentih, da naj bi bil novi poseg prevelik in bi zato lahko preveč vplival na življenje in krajino, ter da nove gradnje nimajo pravega smisla, medtem ko so mnoge stare hiše na krasu prazne in se zaradi težavnih zapuščinskih zadev sesedajo same vase. Urbanisti pa se v tem kontekstu predvsem sprašujejo, kako prekiniti trend načrtovanja na lastniško parcelo.
Avstralskemu kraševcu se je ideja o gradnji porodila, ko je podedoval zemljišče. Ker zemljišče ni predvideno za gradnjo, je predlagal občini, da v občinskem prostorskem načrtu zemljišču spremeni namembnost. Ko mu je občina nameravala ugoditi, so se občani na javni razgrnitvi uprli. Ne glede na to, zakaj so se ljudje uprli, ostaja urbanistom upanje, da je bilo za nezupanje krivo ravnanje občine in investitorja, ki občanov nista znala prepričati, da je poseg vsestransko domišljen, okoljsko, prostorsko, družbeno in ekonomsko sprejemljiv in zato vreden vsega zaupanja, zasedbe tega zemljišča in politične podpore.
Izvedba posvetovalnega referenduma je zagotovila odložitev izvedbe projekta v občini Komen, ni pa prinesla odgovorov na nobeno od vprašanj, ki jih poseg odpira. O projektih pa se je zato, da bi jih lahko sprejeli, tako kot o namenski rabi, v lokalni skupnosti treba veliko pogovarjati. Kadar slovenski investitorji, najsi bodo zasebni ali javni, tožijo nad počasnostjo postopkov priprave načrtov, bi bilo vedno treba ugotoviti dvoje: (1) ali čakajo tudi na to, da se zemljišču spremeni namembnost in (2) ali so s svojim programom sploh uspeli prepričati lokalno skupnost. V urbanizmu načeloma velja, da naj bi načrtovanje rabe ne izhajalo iz lastnine zemljišč, kot naj bi tudi posegi v prostor ne bili predvsem rezultat pridobljenih zemljišč ampak razvojnih programov zasebnih in javnih investitorjev.
Ker smo pri nas pohodili osnovna pravila prostorskega načrtovanja, ki zahtevajo, da za določen namen poiščemo z vidika okolja, prostora, lokalne skupnosti in gospodarskih učinkov najustreznejšo lokacijo, se vedno več načrtov znajde na brezpotju. Namesto posvetovalnega referenduma je v takih primerih treba zagotoviti dovolj posvetovanj, ki morda lahko premostijo razlike v stališčih in vplivajo na sprejemljivost obsega in značaja novih posegov.
Foto: Žiga – Lastno delo, CC BY-SA 3.0, Povezava
