Nazadujoča lesna in pohištvena industrija – kaj s praznimi pohištvenimi saloni?

03. 05. 2013

Povzeto po spletni strani urbact.eu, prevod in priredba Petra Očkerl

Mnoga evropska mesta, v katerih je nekoč cvetela lesna industrija, se sedaj soočajo s praznimi pohištvenimi saloni in opuščenimi industrijskimi objekti. V času gospodarskega razcveta so ljudje veliko bolj množično kupovali opremo za svoje domove in tovarne pohištva so svoje izdelke pogosto prodajale kar v lastnih prodajnih salonih. Toda te stavbe so bile običajno zgrajene izrazito funkcionalno ter tako rekoč brez estetske in arhitekturne vrednosti. Sedaj, ko je veliko teh ogromnih objektov praznih, so samo še spomin na preteklo blaginjo in simbol urbanega nazadovanja. Projekt programa Urbact z naslovom Wood Footprint, v katerem sodeluje 10 partnerjev iz 9 držav, želi te objekte ponovno oživiti in z njimi spodbuditi domače gospodarstvo.

Vodilni partner projekta, Paços de Ferreira, je portugalska prestolnica pohištvene industrije, saj je kar 85% njenega gospodarstva vezanega na to panogo. Zaradi nazadovanja lesne in pohištvene industrije se poleg gospodarskih in socialnih težav soočajo še s propadanjem urbanega prostora, ki je zaznamovan s kar 100.000 m² praznih pohištvenih salonov. Mesto negativne posledice opuščenih poslopij odpravlja z veliko težavo, saj ga pri tem ovira večinsko zasebno lastništvo.

pacos de fereirra

Za uspešnejše reševanje problema z nadnacionalno podporo in izmenjavo izkušenj so k sodelovanju pri projektu povabili še druga evropska mesta, v katerih lesna in pohištvena industrija prav tako igrata pomembno vlogo. Ostali partnerji projekta Wood footprint so tako še Roesalare (Belgija), Viborg (Danska), Tartu (Estonija), Lecce (Italija), Monaghan (Irska), Sternatia (Italija), Larissa (Grčija), Yecla (Španija) in Wycombe (Velika Britanija). Koordinatorji iz Paçosa de Ferreire si prizadevajo projekt organizirati po principu od spodaj navzgor, tako da se vsako mesto v začetnem delu projekta osredotoča na domače izzive, povezane z lesno industrijo. Pri tem pa želijo spodbuditi tudi urbano regeneracijo in ponovni zagon gospodarstva.

Podobni problemi od Tartuja do Larise

Poleg vodilnega partnerja se z nazadovanjem pohištvene industrije sooča tudi Tartu v Estoniji, kjer je bila v sovjetskih časih locirana največja državna tovarna lesne industrije, ki je izdelovala pohištvo za celotno Sovjetsko zvezo. Po razpadu te so obsežna območja, tako stanovanjska naselja kot industrijska cone, ostala popolnoma zapuščena. Podobno se godi grškemu mestu Larissa, kjer močno občutijo posledice zapiranja vrste pohištvenih tovarn, in belgijskemu Roesalaru, kjer je pivovarna Rodenbach včasih za svoje potrebe proizvajala lesene sode.

V projekt sta vključeni tudi dve mesti iz juga Italije. Lecce, lokalna prestolnica, naj bi služila generalni predstavitvi lesne industrije na tem območju in manjše mesto Sternatia s 3000 prebivalci, kjer proizvajalci lesenega pohištva še vedno vlagajo v pohištvene salone. Sternatia bo delovala kot laboratorij, kjer bodo preizkušali rešitve razvite v drugih mestih. S tem želijo zmanjšati možnost napak pri uvajanju novih ukrepov.

Lesna industrija močno zaznamuje življenje v Monaghanu na Irskem, kjer se nahaja grozd pohištvene proizvodnje, in v Wycombu, saj so tam leta 2010 ustanovili državno pohištveno šolo. To britansko mesto se sedaj trudi razvejati svojo lesno produkcijo in tako zagnati gospodarstvo. V Yecli, v španski Murcii, so prav tako močno povezani s to gospodarsko panogo, saj vsako leto gostijo svetovni znani pohištveni sejem.  Viborg pa si prizadeva preusmeriti lokalno gospodarstvo od lesne proizvodnje k visoki tehnologiji in novim medijem.

Pet glavnih tem projekta

Projekt pokriva pet glavnih tem:

– Industrijski parki (Wycombe)

– Diverzifikacija (Monaghan)

– Opuščene stavbe (Viborg)

– Znanja in zaposlovanje (Murcia)

– Javno­–zasebna partnerstva (Paços de Ferreira)

Partnerji se projekta lotevajo izrazito raziskovalno in puščajo vse možnosti za dobre rešitve odprte. Raziskati in preizkusiti želijo vse od odstranjevanja stavb do njihove ponovne uporabe za nove namene. Ena od idej, ki se je že porodila, je selitev proizvajalcev v nove poslovne oz. industrijske parke. V Tartuju obstajajo načrti selitve mestnih arhivov v stare tovarniške objekte, medtem ko želijo v Paçosu de Ferreiri v sodelovanju z univerzo prazne pohištvene salone spremeniti v centre pohištvenega oblikovanja.

Sodelovanje z Ikeo

Partnerji projekta ugotavljajo, da je vzpon Ikee močno spremenil stanje pohištvene industrije. Ikea namreč ponuja relativno ugodno moderno pohištvo, ne pa stilnih kosov kot domače tovarne. »Toda tega ne smemo dojemati kot grožnjo,« so prepričani v mestu Paços de Ferreira. Ravno tam namreč Ikea v svoji tovarni, največji v južni Evropi, zaposluje 1500 ljudi.

Zato so partnerji projekta Wood Footprint Ikeo povabili k sodelovanju. Prepričani so, da jim lahko s svojimi izkušnjami pomaga, zlasti pri ponovni uporabi industrijskih zgradb. Ikea je namreč na Poljskem svojo proizvodnjo naselila v prazna državna industrijska poslopja.

Kor pravi koordinator projekta v Paçosu de Ferreiri, Rui Coutinho, se lahko pohištvena podjetja učijo iz Ikeinega modela, ne da bi poskušala nadomestiti njihove produkte. »Poleg tega Ikea najema lokalne podizvajalce. Tradicionalnim pohištvenim podjetjem se ni treba več bati, da bi njihov posel zastal zaradi Ikee. Zdaj sodelujejo in naslavljajo skupne probleme. To želimo še spodbuditi,« pravi Rui Coutinho.

Izkušnje, pridobljene v Projektu Wood footprint, bodo gotovo zanimive tudi za Slovenijo, saj se tudi pri nas soočamo z negativnimi posledicami nazadovanja in skoraj popolnega propada lesne in pohištvene industrije, obenem pa že potekajo prizadevanja tudi obuditev življenju lesne vrednostne verige.

Več:

Wood Footprint – spletna stran Urbact

urbact.eu

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Zbori za prostor: Zakaj javni promet ne bi bil brezplačen?

Ponedeljek, 21. maja 2018 ob 18h v Pritličju, Mestni trg 2, Ljubljana

Javni potniški promet prinaša nižje skupne družbene stroške prometa kot osebni promet, zato si mnogo mest želi spodbuditi njegovo uporabo. Kako cena vozovnic vpliva na uporabo javnega potniškega prometa? Bi brezplačni javni promet ključno vplival na večje število potnikov? Lahko po drugi strani nižja cena zniža kakovost javnega prevoza in s tem negativno vpliva na njegovo privlačnost? Kakšne so na tem področju konkretne izkušnje slovenskih občin? In kaj za vse našteto pomenijo nove oblike skupnih in deljenih prevozov?

Prostor kot omejena dobrina je od nekdaj naravno mesto konfliktov. Po obdobju poudarjanja zasebnih in posamičnih interesov se kot družba počasi obračamo k večji občutljivosti do varovanja javnega dobra tudi v prostoru. Da bi bili pri tem uspešni, moramo najprej vedeti, kaj je javni interes, zakaj potrebuje aktivno podporo, in na kakšen način se ga lahko uveljavi.

V okviru Mreže za prostor organizirata društvo Maja Farol in IPoP – Inštitut za politike prostora serijo javnih dogodkov, s katerimi želita ob konkretnih aktualnih temah opredeliti javni interes v urejanju prostora. Organizatorji želijo predvsem omogočiti predstavitev različnih vidikov javnega interesa med enakovrednimi sogovorniki v odprti moderirani razpravi.

Sedmi zbor bo potekal v ponedeljek, 21. maja 2018 od 18h do 20h v Pritličju na Mestnem trgu 2 v Ljubljani. Uvodno predstavitev teme bo pripravil in predstavil novinar Borut Tavčar.

Več dogodkov
Napovednik Trajekt