Inštitut za politike prostora

Ko so prve dni januarja mediji poročali o selitvi organov v sestavi ministrstva za okolje in prostor na Litostrojsko cesto, ni bila v obeh povolilnih koalicijskih skupinah napovedana razdružitev pristojnosti tega ministrstva deležna nobene posebne pozornosti. Le minister Žarnić je, v politično gluhost trenutka, skupno vselitev komentiral kot prispevek k večji učinkovitosti dela in dodal, da imajo bolj uspešne države enotno ministrstvo za okolje in prostor.

V trenutnih razmerah, ko ne država, ne konkretno ministrstvo nista posebej uspešna, je enotnost težko zagovarjati. Pa vendar poglejmo za primerjavo in presojo posledice delitve naravne in kulturne dediščine. Kakorkoli funkcionalna se je razdružitev varstva narave in kulturne dediščine zdela takrat, ko je do nje prišlo, se danes kaže kot omejevalna okoliščina predvsem za procese usklajevanja varstvenih izhodišč in posledično tudi zavira realizacijo razvojnega potenciala. Še več, podrobna analiza neposrednih in posrednih stroškov razdruževanja bi verjetno pokazala, da je rešitev tudi javno-finančno potratna in negospodarna. Način delovanja obeh področij, ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine kaže, da reorganizacija, ne glede nato kako globoka in strukturna je, ne prinaša rešitev sama po sebi. Iz izkušnje te delitve lahko, tako kot iz drugih izkušenj z novimi zakoni, podzakonskimi akti in parcialnimi rešitvami za posamezne objekte in vrste objektov ugotovimo, da razdružitev okolja in prostora gotovo ne bo rešila ključnih problemov v urejanju prostora.

Po vseh letih eksperimentiranja danes namreč že precej dobro vemo, da problem urejanja prostora ni organizacija, niti zakonodaja, niti pomanjkanje podatkov, pač pa so to pomanjkljiva zavezanost skupnim ciljem, šibka sposobnost dogovarjanja in operativnost uprave v praksi. V silni hirearhiji služb, organov in udeležencev v postopkih priprave aktov se je povsem izgubila odgovornost in naloga sprejemanja odločitev, pristojnosti za sodelovanje v procesih usklajevanja in oblikovanja rešitev so se z ljudi prenesle na različne formalne akte in predpise. Za razpadli sistem urejanja prostora bo razdružitev zato verjetno pomenila samo še en nedomišljen ukrep, ki ne bo dal pričakovanih rezultatov.

Če se ozremo na to, kaj politiki predlaga stroka vidimo, da je ključno odkriti vzroke za slabo stanje in potem iskati rešitve tako, da se postopoma gradi stabilnejši sistem. Nič bolj stabilen ta ne bo, če bodo vedno znova zanemarjeni: človeški faktor, znanje in izkušnje.