Inštitut za politike prostora

Revija Moje finance je pred časom spet poročala, kako večina Slovencev vidi rešitev stanovanjskega vprašanja v lastništvu. Z 82 odstotki lastniških stanovanj se Slovenija uvršča med države z največjim deležem lastniških stanovanj v Evropi. Več, kar 92 odstotkov jih ima Madžarska, medtem ko ima sosednja Avstrija 56, Nemčija pa le 41 odstotkov lastniških stanovanj. Medtem ko nepremičninski agenti menijo, da visok lastniški delež ni nič slabega, ker imajo lastniki v stanovanju kapital, ki ga lahko uporabijo, če zaidejo v težave, ekonomistka Cirmanova opozarja, da smo postali narod lastnikov zaradi razmer in poudarja, da v Sloveniji tudi ni kakovostne najemne alternative. Danes lahko v Sloveniji izbirate med neurejenim kratkoročnim najemom in trajno rešitvijo stanovanjskega vprašanja z lastništvom. Pri tem so najemnine glede na plače previsoke, obrok posojila za nakup stanovanja pa je pogosto skoraj enak kot bi bila najemnina za primerljivo stanovanje. V takih razmerah je o kakovosti stanovanjske gradnje težko razpravljati, pa čeprav predstavlja temelj tako zelo želene kakovosti bivanja.

Tako v luči aktualnih dogodkov v gradbeništvu ostajajo ključna vprašanja stanovanjske politike še naprej nerešena. Razdelilna privatizacija stanovanj, ki je v ključnem obdobju sprememb prebivalce Slovenije porinila v položaj lastnikov stanovanj in s tem utrdila pregovorno prostorsko nemobilnost, je hkrati sprožila niz ukrepov, ki podpirajo stanovanjsko gradnjo vsestransko slabe kakovosti. Z izbiro lokacij in plasmajem kapitala v nedonosne nepremičnine stanovanjska gradnja siromaši gospodarstvo, posameznike in prostorski potencial države. Stanovanja, ki so v obliki individualnih hiš v velikem številu nedomišljeno razpršena po slovenskem podeželju, so dolgoročno gledano pretežno negospodarne naložbe, tako kot tudi stanovanja v večstanovanjskih objektih z neprivlačno okolico. Preprosto gre za to, da jih lastniki težko prodajo ali pač zamenjajo za nepremičnino, ki bi jim iz takih ali drugačnih razlogov bolj ustrezala. Težave s prodajo so posledica značilnosti trga, ki se ob tako visoki lastniški strukturi in tako nerazviti najemni kulturi niti ne more razviti. V takih razmerah dejstvo, da so številna stanovanja slabe kakovosti in na skrajno neprivlačnih lokacijah, praktično ni pomembno.

Zaradi krize se je število gradbišč zmanjšalo in kot kaže pomeni to predvsem zasuk v smeri, ne pa konec težav z nedomišljeno stanovanjsko politiko. V tem času je postalo aktualno opozarjati na pomanjkanje najemnih stanovanj in v taka se številna novozgrajena stanovanja tudi spreminjajo. Stanovanjska gradnja se je doslej v glavnem izplačala gradbincem, ki so posle že zaključili. Tisti, ki jih je kriza ujela na odprtih gradbiščih, imajo tako resne poslovne težave, da je odprodaja stanovanj predvsem v vlogi finančnega mehanizma. Kako bi se na zgrajeno ponudbo stanovanj odzval realni trg, zato ostaja v megli. So pa po dveh desetletjih eksperimentiranja ekonomisti tudi pri nas ugotovili, da trg ne more regulirati stanovanjske ponudbe in še posebej ne njene kvalitete.