World Urban Forum, ki ga je organizirala agencija Združenih narodov UN-HABITAT, je potekal zadnji teden v marcu v Riu de Janeiru pod simboličnim naslovom: Pravica do mesta. Premoščanje delitev v mestih (angl.: The Right to the City: Bridging the Urban Divide).
Dejstva so ostra, celo dramatična: nenadzorovana urbanizacija vodi še posebej – čeprav ne izključno – v državah južne poloble k povečanju brezdomstva in slabim pogojem bivanja. Na forumu je bilo poudarjeno, kako odločilno je strateško načrtovati in graditi mesta. Natančneje, osvojiti bi morali pristop, ki je prevladal na World Urban Forumu, in ki postavlja prebivalce, tako stare kot nove, v središče. Prebivalce, ki niso le pasivni uporabniki urbanega tkiva, ampak aktivno prispevajo k njegovemu oblikovanju. Na forumu so bili izpostavljeni pogoji za skupno izgradnjo mesta s strateškimi nosilci projektov, nosilci odločitev in prebivalci. V Riu je bilo opravljeno delo na pristopih sodelovanja prebivalcev, s katerimi je mogoče pridobiti ne le znanje, ampak tudi veščine pri uporabi mesta. Krepitev usposobljenosti čim več ljudi je prva vrzel, ki jo je treba zapolniti za premostitev delitev v mestih. Ali je to res samo pobožna želja?
Evropski pristop celostnega trajnostnega razvoja je veliko bolj tehnokratski in normativno naravnan. Napredujemo s predpisi, standardi in indikatorji, v pričakovanju da bo njihova uglašena kombinacija ustvarila nove razmere, v katerih se mesta lahko razvijajo. Vendar pa množična volilna abstinenca najrevnejših prebivalcev na zadnjih volitvah v več evropskih državah ter uspeh populističnih in ksenofobičnih gibanj niso ravno prepričljiv znak uspeha takšnega izrazito tehnokratskega pristopa.
Marko, 2010/05/25 09:06
Evropa res pretirava z normiranjem, ampak Slovenija gre pa vedno še nekaj korakov naprej. Primerov je ničkoliko, značilen pa je npr. način na katerega je Slovenija prenesla v nacionalno zakonodajo direktivo o strateški okoljski presoji, ki s strateško presojo nima več prav dosti skupnega. Na posvetu IPoP o prostorskem vidiku razvoja je zato kar smiselno zvenela teza, da npr. Strategije prostorskega razvoja Slovenije preprosto ne rabimo. Kdo namreč potrebuje dokument, ki ga praktično nihče ne izvaja, nihče ne preverja, če ga kdo izvaja, nihče ne spremlja, kakšne učinke ima bodisi sam dokument bodisi drugi dokumenti, na katere bi moral učinkovati itd.